pravoslavna Cerkev (ortodoksna Cerkev), skupna označitev za Cerkve, ki temeljijo na apostolski tradiciji škofovskih Cerkva in so se razvile iz avtokefalnih vzhodnokrščanskih nacionalnih in iz njih nastalih Cerkva. Kljub nekaterim zgodovinskim in etničnim razlikam, ki zadevajo cerkveno tradicijo, bogočastje, dogme in cerkveno pravo, veljajo za enotne (vzhodna Cerkev). Poleg rimskokatoliške in protestantske Cerkve je pravoslavna Cerkev ena od treh izraznih oblik zgodovinskega krščanstva.
Razširjenost Kot posledica misijonov v prejšnjih stoletjih ter vojn in revolucij 20. st. je pravoslavna Cerkev danes razširjena po vsem svetu. Prvi ekumenski carigrajski patriarhat (jurisdikcija ekumenskega patriarha v Turčiji, na Dodekanezu in s. Grčiji in tudi nad izseljenimi Grki); 2. v. Evropa in s. Azija: ruska pravoslavna Cerkev; romunska pravoslavna Cerkev; grška pravoslavna Cerkev; srbska pravoslavna Cerkev; bolgarska pravoslavna Cerkev; poljska pravoslavna Cerkev; ciprska pravoslavna Cerkev; češka pravoslavna Cerkev; finska pravoslavna Cerkev; 3. Bližnji vzhod: arabska pravoslavna Cerkev patriarhatov v Antiohiji in Jeruzalemu (zadnji z grško hierarhijo); gruzinska pravoslavna Cerkev, patriarhat v Aleksandriji (jurisdikcija samo nad egiptovskimi Grki, ne pa nad člani koptske Cerkve), poleg tega še Katarinin samostan na Sinajskem polotoku, najmanjša avtokefalna pravoslavna Cerkev; 4. izseljenstvo v z. svetu: ZDA; Kanada; Južna Amerika, posebej Argentina; Avstralija in z. Evropa; 5. misijonske Cerkve: Aleuti, Aljaska, Kitajska, Japonska; Uganda, Kenija idr. – Temelji teološkega in cerkvenega prava so sklepi prvih sedmih koncilov, ki jih je kot ekumenske priznala samo pravoslavna Cerkev, in spisi cerkvenih očetov; manj pomembni so izpovedni spisi, ker so pravoslavni Cerkvi sholastične in racionalistične opredelitve religioznega izkustva tuje. V središču teoloških misli je učlovečenje Boga (inkarnacija) in pobožanstvenje človeka. Vrhunec cerkvenega leta je velika noč. – Mistika je od Dionizija Areopagita zelo vplivna; vrhunec v hezihazmu in pri ruskih starcih. – Ureditev pravoslavne Cerkve je episkopalna; vsi škofje so v svojem liturgičnem, poučnem in pastoralnem delu enakopravni, ne da bi bili odgovorni pred primatom patriarhov, ki jim pripada samo zgodovinsko določena častna prednost. Duhovniki so namestniki škofa v občestvih; pomemben je tudi vpliv laikov v cerkvenem življenju. Škofe običajno izbirajo med redovniki (menihi), medtem ko se smejo duhovniki pred svojim posvečenjem enkrat poročiti.
Zgodovina Do razkola 1054 je obstajala, če spregledamo herezije, samo ena Cerkev, katere v. del je bila pravoslavna Cerkev. Odtlej ima samo sebe za pravo naslednico prvotne Cerkve, rimskokatoliška Cerkev pa naj bi se oddaljila od njenega izročila. Ločitev med v. in z. Cerkvijo, ki je bila tako posledica kulturnih, jezikovnih, nacionalnih in političnih kot tudi teoloških vzrokov (filioque), je vplivala na poseben razvoj pravoslavne Cerkve. Zametki zanj segajo daleč nazaj, že v bizantinsko državno Cerkev, in so vodili do razl. razkolov, npr. pod Fotijem. Odločilna je bila pritegnitev slovanskega sveta v bizantinsko misijonarjenje od Cirila in Metoda naprej; Bolgari so bili pokristjanjeni v 9. st., Srbi in Romuni v 9./10. st., Rusi v 10. st. (ruska Cerkev). Po turški osvojitvi Carigrada, »drugega Rima«, in Balkana, je od 15. st. Moskva kot »tretji Rim« postala središče pravoslavne Cerkve in njenih misijonov, ki so se širili vse do v. Azije. Stiki z z. svetom v 19. st. (slavofili, F. M. Dostojevski) in soočenje z ateističnim materializmom 20. st. so vplivali na preroditev duhovnega izročila, ki je bilo v sterilni državni cerkvenosti v veliki meri zatrto; vrhunec v ruski emigraciji v z. Evropi. S sodelovanjem večine pravoslavnih Cerkev v ekumenskem gibanju pravoslavni duh pozitivno vpliva tudi na z. krščanstvo v Cerkvah in teoloških znanostih.
Dostopnost