nakit (bižuterija), drobni predmeti za okras telesa ali oblačil. Poleg okrasne funkcije ima nakit pogosto tudi erotično vlogo, varuje pred pogubnimi vplivi, označuje družbeni položaj ali pa je naložba. Želja po okraševanju človeka, okolja, stavb in živali je bila od nekdaj živa v vseh civilizacijah. Iz mlajše kamene dobe se je ohranil nakit iz kamna, kosti in zob; hkrati z obvladovanjem obdelave kovin je nastajal tudi umetniško oblikovan nakit; ohranjen nakit Egipta in kretsko-mikenske kulture iz 2. tl. pr. n. š. (uhani, ovratnice, naprsne plošče iz tanjenih žlahtnih kovin in steklene paste). Za cesarski Rim je bil značilen zlat nakit, obogaten z dragulji in gemami, biseri in steklovino, v Bizancu tudi z emajlom. K nakitu bronaste in železne dobe so sodile železne, bronaste in zlate ovratnice, zapestnice, obeski fibule in igle, v pozni železni dobi tudi ogrlice in zapestnice iz stekla. V obdobju preseljevanja ljudstev je imel nakit vložke iz almandina; v tem obdobju značilna tudi filigran in granulacija. Dragocen primer nakita iz romanike je nakit cesarice Gizele. V gotiki so zlasti na burgundsko-francoskem dvoru nastajali srebrni venci iz listov, redovne verige, obeski, agrafe, pasovi ipd. V renesansi so cenili zlat nakit z bogatim barvnim okrasjem v emajlu, z dragulji in biseri; nosili so verižice, pasove, amulete in prstane. V baroku so poudarjali predvsem barvitost nakita, korale in bisere so skupaj z diamanti in srebrom oblikovali v naturalistično rastlinje, pentlje itd. Neoklasicizem se je zgledoval pri antiki in uporabljal geme in medaljone. Z industrializacijo v 19. st. se je začela množična izdelava nakita. Pri naravnih ljudstvih nakit tudi poslikave ali tetoviranje, okrasne brazgotine in umetno izzvane deformacije; magična narava teh je pogosto jasno prepoznavna.
Dostopnost