prevajalna tkiva, organski sistem višjh kopenskih rastlin za prenos vode in v njej raztopljenih snovi; v parenhimu dolge, v sistem cevi povezane celice, ki potekajo skozi korenine, steblo in liste. Sitaste cevi prevajajo s fotosintezo nastale organske snovi iz zelenih delov rastline do plodov in skladišč hranilnih snovi; zgrajene so iz živih celic; te se navezujejo druga na drugo s sitastimi prečnimi stenami in pogosto delujejo le eno rastno dobo. Po vodovodnih ceveh se prevajajo voda in v njej raztopljene mineralne soli, korenine jih vsrkajo iz tal; sestavljajo jih odmrle celice s spiralno, obročasto ali mrežasto ojačenimi olesenelimi stenami; pri trahejah so prečne stene razkrojene, pri traheidah pa imajo odprtine (piknje). Praviloma je več vodovodnih cevi povezanih v hadrom, več sitastih pa v leptom; navadno ju spremlja oporno tkivo (sklerenhim); tedaj ju imenujemo ksilem in floem. Ta sta združena v žilo in v njej značilno razporejena (odvisno od rastlinske vrste in dela rastline): pri radialnih žilah se floemske in ksilemske enote izmenjujejo in sestavljajo valj. Koncentrično žilo sestavlja osrednji floemski del, tega pa obdaja ksilem, ali nasprotno (s ksilemom na sredini). Pri kolateralnih žilah se floem in ksilem stikata le na eni strani; navadno sta ločena z zarodnim tkivom, kambijem. Bikolateralne žile imajo dva floemska dela; med njima je ksilem. S prečnimi povezavami med žilami nastane prevajalni sistem. Pri enokaličnicah so žile neenakomerno raztresene; v steblu dvokaličnic oblikujejo med strženom in skorjo bolj ali manj sklenjen centralni cilinder. Že nižje rastline (npr. rjave alge) imajo sitastim cevem podobne tvorbe, npr. rjave alge; pri nekaterih mahovih so razvita celična vlakna, ki prevajajo vodo.
Dostopnost