fevdalizem, srednjeveški družbeni sistem, ki je temeljil na kmetijski proizvodnji; oblast nad kmeti (tlačani, podložniki) – ti so zemljo obdelovali – je imelo plemstvo (fevdalci) kot lastnik zemlje. Tlačani so bili dolžni fevdalcem dajati del vsakoletne proizvodnje bodisi v obliki delovne (tlaka) bodisi naturalne (desetina) ali denarne rente. Fevdalci, ki so zemljo dobili od vladarjev kot fevd, so bili večinoma neodvisni in suvereni v okviru svojega fevda. S fevdalizmom so bile povezane: nerazvita delitev dela, močna decentralizacija oblasti, prevlada vojaške elite, pogosta pravna negotovost in zelo majhne možnosti za vzpon na družbeni lestvici. Zaton fevdalizma se je začel s krepitvijo osrednje državne oblasti, razvojem tehnike, obrti in trgovine. V določenih delih v. Evrope se je fevdalizem zelo dolgo ohranil (npr. v carski Rusiji vse do oktobrske revolucije), v Aziji pa obstajajo določene fevdalne oblike še danes. Zasnove fevdalizma na Slovenskem so se kazale že v Karantaniji, in sicer v posebnem položaju kneza, kosezov in nastajajočega plemstva; od vključitve v frankovsko državo v 9. st. je bil razvoj fevdalizma povezan z razvojem v z. Evropi, fevdalni dvori in hube so nastajali še v 10. in 11. st.; razen v Posočju in Istri je postalo zemljiško gospostvo tudi nosilec javne oblasti. Z razvojem denarnega gospodarstva in mest ter zaradi teženj deželnega kneza po centralizaciji je fevdalizem postal zavora gospodarskega razvoja; na Slovenskem so posebno v 16. st. fevdalizem zamajali kmečki upori, po zmagi katoliške reformacije 1600–28 pa se je moč pretežno protestantskega plemstva zlomila; reforme Marije Terezije in Jožefa II. 1747–89 so omejile pomen zemljiškega gospostva v upravi in sodstvu, 1782 je bila odpravljena osebna nesvoboda podložnikov; dokončno odpravo fevdalizma je 1848 izsilila marčna revolucija, 7.9.1848 je bil izdan zakon o odpravi tlačanstva.
Dostopnost