indijska filozofija, načelno se ukvarja z odrešitvijo človeka in je ni mogoče ločiti od indijske religije; indijski jezik ni razvil pojma, ki bi ustrezal besedi filozofija. Za razdelitev zgodovine indijske filozofije ponuja tradicija le malo opornih točk; od tedaj pa do danes lahko v razvoju filozofskih sistemov razločimo predsistematično obdobje Ved in Upanišad, pa tudi zgodnjega džainizma in budizma, v katerem so se razvijali temeljni modeli poznejšega filozofiranja: spekulacije o filozofiji narave in kozmologiji, nauk o karmi, tj. o učinkovanju lastnega načina delovanja na kakovost vsakokratnega naslednjega življenja, nauk o usodni vpletenosti atmana v krog ponovnega rojstva (sansara) zaradi ne-védenja; odrešitev z vednostjo; enotnost atmana in brahmana. Bhagavadgita pomeni povzetek miselne dediščine Upanišad, združene z idejo požrtvovalne ljubezni do boga. Po utrditvi naukov v sutrah, procesu, ki je trajal več stoletij (od ok. 3. st. pr. n. š.), se je začela doba filozofskih sistemov (daršana, dobesedno ‘zrenje’, primerjalno ‘teorija’). Šest »ortodoksnih« sistemov temelji na avtoriteti Ved: sankhja, ki uči dualizem pramaterije in duha ter si prizadeva za odrešitev s spoznanjem; joga, ki obravnava metode zbranosti in predpostavlja osebnega boga (nekdaj je pogosto veljala kot šolska smer znotraj sankhje); mimamsa, prvotno znanost o veljavni razlagi »večne«, »neustvarjene« besede Ved, ki je razvila pomembne ideje na področju filozofije jezika in spoznavne teorije; vedanta, v kateri izhajajo razl. šole o razlagi brahmasuter iz badarajane; največji vpliv je imel monizem Šankare (8./9. st.), po katerem je bil brahman edini in resničen, celoten pojavni svet pa prevara (maja); njaja, logično-realistična smer; vajšešika, pogosto pojmovana kot dopolnilo njaje, spoznavnoteoretsko usmerjen sistem, ki je razvil tudi nauk o kategorijah vsega bivajočega ter izoblikoval atomistično filozofijo narave. Nasprotje teh sistemov so »neortodoksne« filozofske smeri hinduističnih, večidel višnuističnih sekt, indijski materializem, dogmatika džainistov, predvsem celovite filozofske šole zgodnjega budizma, ki se je v Indiji na začetku 1. st. n. š. zlil s hinduizmom. Za indijsko filozofijo 19. in 20. st. je značilno prizadevanje za sintezo z z. mišljenjem in za moderno razlago hinduističnih virov (npr. Ram Mohan Roy, ustanovitelj gibanja Brahma samadž, Shri Aurobindo, R. Tagore, S. Radhakrishnan). Vpliv indijske filozofije v Evropi: mdr. A. Schopenhauer, teozofija.
Dostopnost