depreciacija, notranje razvrednotenje valute. Temeljna razlika med depreciacijo in devalvacijo je v tem, da se pri devalvaciji zunanja vrednost valute zmanjša v hipu, ko država z aktom spremeni menjalno razmerje med tujimi valutami in domačo, pri depreciaciji pa se notranja vrednost valute ob nespremenjenem menjalnem tečaju zmanjša, ker splošna raven domačih cen narašča hitreje kot splošna raven cen v državi, do valute katere se ugotavlja menjalno razmerje. Depreciacija je enaka devalvaciji, le če država domačo inflacijo, višjo od ustrezne tuje, sproti priznava z zniževanjem uradnega menjalnega tečaja svoje domače valute (v sistemu trdnih tečajev). Razlika med obema je tudi v ekonomskih učinkih na domače gospodarstvo: po devalvaciji so domači izdelki v tujini bolj konkurenčni, zato je kratkoročni učinek devalvacije enak povečanju uvozne zaščite, dolgoročno pa se najprej povečajo cene domačega blaga, ki je podobno uvoženemu, nato pa še splošna raven cen (inflacijski učinek); učinek depreciacije je neznaten za tiste, ki delajo za domači trg (prevalitev višjih stroškov prek višjih cen na kupce), tisti, ki delajo za izvoz, pa višjih stroškov zaradi nespremenjenega tečaja ne morejo prevaliti na tuje kupce, zato po izčrpanju notranjih stroškovnih rezerv začno zmanjševati izvoz. Depreciacija je zato škodljiva za domače gospodarstvo, saj zavira izvoz in spodbuja uvoz in s tem povzroča primanjkljaj v tekočem delu plačilne bilance.
Dostopnost