Helij (Helios), grški bog sonca, sin Titana Hiperiona, Uranov vnuk, Selenin in Zarjin (Eos) brat; po zgodnjegrških predstavah izplaval iz nekega zaliva Okeana na V, s četverovprego ognjenih konjev prevozil svojo pot po nebu, se na Z potopil v Okean (ali pod zemljo) in se v čaši, plavajoči na Okeanovi reki, v sanjah Hesperid vrnil proti Etiopiji (na V). Veljal za vsevidnega in bil pri prisegah klican za pričo. V zgodnji Grčiji je imel Helij kultna mesta le v krajih pod vplivom v. kultur, na Rodosu (kolos z Rodosa) in na Peloponezu. V 5. st. pr. n. š. pod vplivom grške naravne filozofije priznan kot božanstvo in izenačen z Apolonom. Stoična filozofija je razvila teologijo Helija; cesarja Kaligula in Neron sta v navezavi na svoj položaj uvedla kult Sola v Rim. Elagabal je prenesel kultni kamen Helija iz Emese (Sirija) v Rim in povzdignil Helija kot Sol invictus Elagabalus v vrhovnega boga cesarstva, vendar mu je šele Avrelijan omogočil čaščenje.
Dostopnost