Polinezija [grško, ‘veliko otokov’], najvzhodnejše od treh velikih otoških območij v Oceaniji, skupaj ok. 30.000 km2 (brez Nove Zelandije), 1,5 mln. preb. (večinoma Polinezijci). Otoke delimo na v. skupino, ki obsega Družbeno in Markizino otočje, otoke Tuamotu, Tubuai, Pitcairn in Velikonočni otok; v zahodnem in srednjem delu so Tonga, Samoa, otoki Ellice in Cookovi otoki, otoške skupine Manihiki, Tokelau, Feniks in Ekvatorsko otočje; severnopolinezijski Havajski otoki zavzemajo posebno mesto, prav tako Nova Zelandija, ki etnološko spada k v. Polineziji. Celotno ozemlje, razen Havajskih otokov in Nove Zelandije, je v tropskem pasu (tropsko oceansko podnebje). Značilna rastlina koralnih in vulkanskih otokov je kokosova palma; pridelujejo številne tropske sadeže in začimbe, predvsem vanilijo na Družbenem otočju; ribolov; mnogi otoki so privlačni turistični cilji. Politično si jih delijo ZDA, Francija in Velika Britanija, nekaj ozemelj pripada Novi Zelandiji in mikronezijskemu Kiribatiju, Velikonočni otok pa Čilu; Samoa (nekdaj Zahodna Samoa), Tonga in Tuvalu (otoki Ellice) so neodvisni, Havaji so 50. zvezna država ZDA. Zaradi lege med celinama je Polinezija pomembna za čezoceanski promet in ima velik strateški pomen.
Dostopnost