helenistična umetnost, umetnost grškega slogovnega obdobja od Aleksandra Velikega do Avgusta; označuje jo napetost med odnosom figure oz. arhitekturnih teles in prostorom; po pozni klasiki (325 pr. n. š.) močna usmeritev k realističnemu oblikovanju, majhni formati (figure iz Tanagre), v visokem helenizmu (230 pr. n. š.) nova monumentalnost (skupine Galcev iz Pergamona), 190/180 pr. n. š. teatrski patos (Nike s Samotrake, Pergamonski oltar, Laokoontova skupina), po 150 pr. n. š. tudi vplivi rimske umetnosti iz obdobja republike; doba največjega razcveta antičnega slikarstva in portretne plastike (portreti vladarjev, pesnikov, govornikov, filozofov); v stavbarstvu velike stavbe in arhitekturne zasnove, ki delijo prostor (graditev mest in utrdb), kot odsev strukturnega premika od majhnega polisa k helenistični državi; v polni in reliefni plastiki, tudi mali plastiki, usmeritev v žanr, idiličnost, slikovitost kot izraz zasebnosti grške helenistične družbe, tudi prvič upodobitev grdega, grotesknega, eksotičnega, pikantnega; izdelki uporabne umetnosti, notranji okras (mozaiki, kipci, votivna umetnost); prvič ustvarjanje zbirk in kopij klasičnih del. Helenistična umetnost je vplivala na Sredozemlje in Malo Azijo in segala prav do v. obrobnih držav (Parti, Baktrija, Indija); vplivala tudi na rimsko umetnost v cesarskem obdobju.
Dostopnost