1. Ural, več kot 2500 km dolgo sredogorje v Rusiji, razteza se od S proti J in se polagoma razširja, sega od Karskega morja na S do Prikaspijskega nižavja na J in deli Vzhodnoevropsko nižavje od Zahodnosibirskega. Velja za mejo med Evropo in Azijo, čeprav v klimatskem ali demografskem pogledu ne pomeni nikakršne posebne ločnice. Hribovje iz metamorfnih kamnin in paleozojskih sedimentov lahko na podlagi geoloških, morfoloških in vegetacijskih razlik razdelimo na Severni, Srednji in Južni Ural. Severni Ural (nad 65. vzporednikom, imenovan tudi Polarni ali Arktični Ural) ima s številnimi grebeni iz kvarcita in ostrimi vrhovi deloma visokogorske značilnosti, tam so tudi najvišji vrhovi (gora Narodnaja 1894 m); na S prevladuje gorska tundra, proti J vse več gozda (breza, sibirski macesen, bor). Srednji Ural, ki ga zaradi njegovega velikega rudnega bogastva imenujemo tudi Rudonosni Ural, ima najvišje vzpetine na S (Konžakovskij Kamen' 1569 m), potem pa se zniža v gričevnato pokrajino, visoko 350–400 m, kjer je najugodnejši prehod v Sibirijo; obsežni gozdovi (zlasti smreka in jelka). Južni Ural (vrh Jamantau je visok 1638 m) se pahljačasto deli v več gozdnatih ploščatih gorskih hrbtov, ki se dvigajo nad brezdrevesno stepo j. Rusije; prevladujejo listavci (hrast, lipa, brest, javor). V predgorju Srednjega in Južnega Urala je dobro razvito poljedelstvo. Zaradi velikega rudnega bogastva je Ural eno najpomembnejših rudarskih in industrijskih območij Rusije; nahajališča visoko kakovostne železove rude in barvnih kovin, platine, zlata, azbesta, boksita, kromita, magnezita, žlahtnih in polžlahtnih kamnov; gradbeni material, kalijeve soli, žvepleni kršec, v z. predgorju tudi nafta (»drugi Baku«); stara rudarska naselja, kot so Jekaterinburg, Čeljabinsk, Nižnij Tagil, Zlatoust in Magnitogorsk, so se razvila v pomembna industrijska središča z ogromnimi železarskimi kombinati, kemijsko in strojno industrijo.
Dostopnost