papir [latinsko papyrum, iz egiptovsko-grškega papyros], tanek, ročno ali industrijsko narejen izdelek iz naravnih vlaken (polst) za pisanje, tiskanje, zavijanje. Izdelan je v enem delovnem postopku. Pri tem se iz primerno pripravljene in z vodo razredčene vlaknine na situ loči voda, snov pa nato osušijo. Papir je prožen, lahko se zgiba in upogiba. Njegova natezna trdnost je odvisna od debeline, gostote in dolžine vlaken. Debeline od pribl. 0,02 mm do pribl. 0,3 mm. Gramatura (teža na kvadratni meter) je 12–150 g/m2 (pri posebnih vrstah do 200 g/m2), gostota 0,4–1 kg/dm3. Danes papir v povprečju vsebuje 44 % starega papirja, 28 % celulozne vlaknine, 16 % lesnine, 5,4 % polnil, 2,7 % škroba, 1,9 % kemijskih dodatkov, 0,5 % kolofonijskega kleja in 1,5 % aluminijevega sulfata.
Zgodovina Izum pripisujejo kitajskemu ministru Zaiju Lunu (ok. 105 n. š.; verjetno pa so papir izdelovali vsaj že v 1. st. pr. n. š.). Postopek izdelovanja papirja se je od 5. st. n. š. postopoma širil prek Koreje, Japonske, Indije, Mezopotamije in Egipta, v Španijo so ga ok. 1200 prinesli Arabci; 1389 prvi papirni mlin na nemškem območju. V Sloveniji so uporabljali papir od druge polovice 13. st.; papirni mlin v Čedadu je bil omenjen že 1318, v osrednji Sloveniji pa šele v 16. st. (1579 na Fužinah pri Ljubljani). Do 19. st. so papir izdelovali ročno: v kadeh zmešano maso so oželi s stiskanjem skozi ročna sita in nato stisnjeno plast posušili na zraku. Ročno izdelan papir zdaj izdelujejo le redko, predvsem za umetniška dela. Z izumom knjigotiska (J. Gutenberg) se je potreba po papirju zelo povečala. V 17. st. so izdelali prvo napravo za hitrejšo in množično izdelavo papirja (holandec), 1799 pa je L. Robert v Franciji izdelal papirni stroj, ki je pomenil začetek papirne industrije (papirništva); ta se je skupaj s pridelavo celuloze zelo razmahnila tudi v slovenskih deželah (mdr. Vevče, Radeče, Goričane, Sladki Vrh, Krško; od 1990 zmanjšanje proizvodnje).
Izdelava papirja Postopki in surovine se nekoliko razlikujejo in so odvisni od vrste izdelanega papirja. Glavna surovina je les (listavcev in iglavcev), včasih uporabijo tudi travo esparto, bambus, bombaž ali slamo. Drevesna debla najprej olupijo, zmeljejo in odstranijo grčevino. Prečiščeno snov vodijo v drobilne stroje. Nekdaj so v ta namen uporabljali holandce, zdaj jih zamenjujejo razpuščevalniki (pulperji) in stožčasti mlini (rafinerji). V tem stroju vlaknino mešajo, barvajo, belijo ter ji dodajajo klej (za zmanjšanje vpojnosti), polnila in dodatke, od katerih so zelo odvisne lastnosti papirja. Poleg celuloze dodajajo mineralna vlakna, ki zaprejo površino in zmanjšajo presojnost papirja. Kakovostnim papirjem dodajajo tekstilne odpadke (krpe, platno, linters, lanene in bombažne vlaknovine), cenejšim pa lesovino. Količina lesa zelo vpliva na kakovost papirja: cenejši papir (npr. časopisni) vsebuje več kot 80 % lesovine, brezlesni papir pa 0–5 % lesovine. Tako pripravljeno polsnov kuhajo, belijo, čistijo in meljejo do zahtevane velikosti vlaken. Nastalo papirno kašo (pulpo) razredčijo z vodo (na 1 del kaše 100 do 200 delov vode) in vodijo na papirni stroj. Na dolgem potujočem situ iz drobnih kovinskih niti se vlakna prepletejo, valji pa iz papirne kaše iztisnejo do 50 % vode. Sledijo posebne obdelave: označevanje z vodnim tiskom, sušenje, pri katerem odpari preostala voda, glajenje, satiniranje na kalandru, navijanje ter razrezovanje. Svetovna proizvodnja papirja je pribl. 180 mln. t na leto.
Vrste papirja (izbor) 1. Tiskovni papir: lastnosti so odvisne od tiskarske tehnike (npr. tanki tiskovni papir je močno polnjen, iz zelo kakovostne vlaknine, za debele knjige, slovarje, biblije idr.; tiskovni papir za leposlovje je debelejši; papir za umetniški tisk je starejša označitev za sijajno premazani papir za ilustracijski tisk). Premaz (iz kaolina, kazeina in kleja) da papirju gladko površino; primeren za ilustracijski tisk z najfinejšimi rastri; kromopapir za npr. cigaretne zavitke; varnostni papir v polsnovi vsebuje krpe in je mehansko zelo odporen, za bankovce, vrednostne papirje idr.; offset papir je močno klejen; papir za globoki tisk je gladek in vpojen; 2. pisalni papir in papir za pisalne stroje sta mehansko odporna in močno klejena; 3. cigaretni papir je po debelini in sestavi prilagojen hitrosti zgorevanja tobaka; 4. ovojni papir je iz nebeljenih in močnih vlaknin. Za zavijanje živil je prevlečen s parafinom ali umetnimi snovmi; 5. oplemeniteni papir dobijo z razl. postopki, npr. gumiranjem, lakiranjem, laminiranjem, grbančenjem (krep papir), vtisnjevanjem vzorca (gofriranje) in s kemijskimi obdelavami (npr. pergament papir).
Obstojnost papirja Velik problem v bibliotekarstvu je razpadanje knjig, izdelanih po začetku 19. st. (pribl. 90 % vseh knjig). Vzrok je v tedanjem prehodu od ročne proizvodnje, pri kateri so papir klejali z nevtralnimi snovmi (npr. želatino), na industrijsko proizvodnjo in klejanje z galunom (aluminijev sulfat). Galun se pod vplivom zračne vlage sčasoma spreminja v žveplovo(VI) kislino, ta pa povzroča razpadanje papirja. Za nevtralizacijo kisline so razvili razl. pilotne postopke: npr. v Frankfurtu na Majni so 1990 pognali napravo, s katero lahko na leto obdelajo pribl. 50.000 knjig.
Dostopnost