bronasta doba, prazgodovinsko obdobje, ki je nasledilo kameno in bakreno dobo. Čeprav je bil bron kot surovina zelo razširjen in pomemben za oblikovanje kultur tudi v Aziji in Ameriki, pa je po njem imenovano zgodovinsko obdobje le v Evropi. Prenos dobrin in kulturni stiki, ki so bili odvisni od ležišč bakra, arzena in kositra, so toliko napredovali, da so se s hitro menjavo izoblikovale velike regionalne skupine s podobno materialno kulturo. O. Montelius in P. Reinecke sta bronasto dobo razdelila na tri obdobja: zgodnjo, srednjo in pozno. V zgodnji bronasti dobi (18.–16. st. pr. n. š.) so le redke skupnosti živele na manjših površinah; kulturni stiki med njimi so bili živahni (unjetiška, elargarska, poladska, remedelska, štraubinška, veteržovska kultura). V srednji bronasti dobi (15.–13. st. pr. n. š.) se je kultura razširila po vsej Evropi, nastali so regionalni slogi (apeninska kultura). Po padcu Miken in po dorskih selitvah se je v pozni bronasti dobi (12.–8. st. pr. n. š.) celotni evropski prostor kulturno poenotil (Dorci, lužiška kultura, kultura žarnih grobišč, villanovska kultura). Za bronasto dobo je značilno: delitev dela v obrti (rokodelci, trgovci), poljedelstvo, živinoreja, na alpskem območju tudi planšarstvo, utrjena naselja. Socialno razlikovanje je opazno v oblikah grobov in v grobnih pridatkih. V oborožitvi sta bodalo zamenjala udarni in vbodni meč. Umetniški izraz: skalne risbe (Bohuslän), spiralni ornamenti, živalska in ptičja plastika, v Podonavju tudi človeška plastika.
Dostopnost