samostan, prostor (klavzura), kjer pripadniki verskih redov (redovniki oz. redovnice) skupaj bivajo, meditirajo in opravljajo bogoslužje; izvira iz naselbin puščavnikov; posebno razširjen v krščanstvu in budizmu (že od začetka 5. st. pr. n. š.) in lamaizmu, a tudi taoizmu, hinduizmu in islamu. Krščanska oblika samostana je začela nastajati v 3. in 4. st. z združevanjem bivališč egiptovskih puščavnikov (eremitov); za utemeljitelja samostanov velja sveti Pahomij, predstojnik samostana ob brzicah Nila; v vzhodni Cerkvi je prva pravila za življenje v samostanu napisal kapadokijski škof Bazilij Veliki, v z. Evropi pa sta bila pobudnika samostanov predvsem sveti Martin iz Toursa in sveti Benedikt iz Nursije (benediktinci). Menihi so se morali zavezati, da bodo ostali samski (celibat) in pokorni predstojniku ter se odpovedali svojemu imetju. Krščanski samostani sestavljajo (pogosto razporejeni okrog križnega hodnika): cerkev, prostor, kjer se redovniki zbirajo, jedilnica (refectorium), knjižnica in spalnica (dormitorium), včasih še bolnišnica in gospodarska poslopja. – V srednjem veku so se samostani pogosto samostojno razvijali v bogata kulturna in misijonska središča. Pogosto so imeli vodilno vlogo tudi pri graditvi cerkva. Znameniti samostani so mdr. Montecassino (ustanovljen 529), Cluny (ustanovljen 910), Sankt Gallen (zgrajen ok. 820), Mont-Saint-Michel, Montserrat. Iz samostanov je izhajalo več prenovitvenih gibanj katoliške Cerkve. Med reformacijo in sekularizacijo so zaradi nereda po samostanih ter zaradi prepričanja, da je zgolj kontemplativno delovanje nekoristno, številne samostane, ki se niso ukvarjali tudi s karitativno ali izobraževalno dejavnostjo, razpustili; v protestantskih deželah tako samostanov ne poznajo več (do 1540 so zaprli vse angleške samostane – več kot 800 z 11.000 redovniki in redovnicami). Samostan vodi opat (opatinja), prošt, prior ali gvardijan, v pravoslavnem samostanu pa iguman (igumanica). Katoliški samostani se povezujejo v različne kongregacije oz. redove; pravila potrjuje papež; organizacijsko so tako v veliki meri neodvisni od krajevnih škofov (cistercijani, kartuzijani, templjarji, nemški viteški red, premonstratenci, karmeličani, frančiškani, minoriti, dominikanci, avguštinci, jezuiti, salezijanci, klarise, uršulinke idr.). Pravoslavni menihi kot samostojno republiko še zdaj upravljajo grški polotok Atos s številnimi samostani (mdr. srbski Hilandar). V teistično organiziranem Tibetu v samostanih živi več stotisoč prebivalcev. Na Slovenskem so prvi samostani benediktincev nastali na etničnem robu: Štivan 6.–10. st., Millstatt 1086–88, Rožac ok. 1100 itd.; tudi samostani mlajših redov so imeli velik vpliv na kulturni in gospodarski razvoj okolja (mdr. Stična, Kostanjevica, Osoje, Vetrinj, Žiče, Jurklošter, Bistra, Pleterje, Gornji Grad, Šentpavel, Dobrla vas, Mekinje, Studenice, Velesovo, Ptuj, Škofja Loka, Piran in več drugih mest). Reforme Jožefa II. so znižale število samostanov v slovenskih deželah z 90 na 31; propadlo je precej pomembne gradbene in likovne dediščine, izgubljenega pa je bilo veliko neprecenljivega kulturno-zgodovinskega bogastva, ki so ga hranile samostanske knjižnice in arhivi. Ponoven razmah so samostani dočakali v drugi polovici 19. st. Zdaj v Sloveniji deluje 12 moških redovnih skupnosti v 68 samostanih in 18 ženskih redovnih skupnosti v 115 samostanih oz. redovnih hišah.
Kratek pregled: samostan Meništva in samostana ne pozna samo krščanstvo, poznajo ju tudi budizem, hinduizem, taoizem in islam. Meništvo izvira iz verske potrebe po ločitvi posvetnega od duhovnega življenja in po iskanju resničnega življenja zgolj v predanosti bogu. Omogoča jo osvobajajoče meniško življenje odrekanja in revščine. Menih [grško monachos, ‘menih’ oz. ‘puščavnik’, iz monos, ‘sam’] ni samo puščavnik, temveč tudi tisti, ki si za isti cilj prizadeva skupaj z enako mislečimi v samostanu. Izvori krščanskega meništva so v Egiptu, Siriji in Palestini. V skrbi za zveličanje ob bližnji poslednji sodbi so verniki in vernice od 2. in 3. st. naprej izbrali korenito odpoved vsemu svetnemu, da bi se tako spokorili in si očistili dušo. Živeli so kot puščavniki – eremiti [grško eremites, ‘pušča, pustota’], kar je eden izmed poznoantičnih krščanskih idealov popolnosti. Ob najstrožji askezi in neprenehni molitvi so si s študijem Svetega pisma in z meditacijo prizadevali za posvetitev in pridobitev izrednih duhovnih sposobnosti. Nekateri puščavniki, kot na primer Antonij (251/252–356), so postali vzor in v njihovi bližini so si drugi eremiti urejevali svoje celice. Puščavniška kolonija ni samostan, saj si vsak eremit prizadeva doseči zveličanje na svoj način. Samostan pa je kraj skupnega življenja v pokorščini samostanskemu redu in opatu [latinsko abbas, ‘oče’] oziroma opatinji v ženskem samostanu. Pahomij (ok. 287–347) in Basilij Veliki (ok. 330–379) sta po vzoru prvotnega krščanskega občestva pripravila samostanska pravila, še zdaj so veljavna za meništvo vzhodnih Cerkva. Samostansko življenje na Zahodu se je pod vplivom vzhodnega meništva začelo v 4. st. v Italiji, Galiji, Španiji in severni Afriki. Usmerjala so ga pravila, izhajajoča iz nauka sv. Avguština (354–430) o milosti, ki zavrača sleherno samoodrešitev na osnovi askeze. Temelji na zaobljubi revščine, čistosti in pokorščine, na krepostih ponižnosti in bogaboječnosti, na trajni navezanosti na samostan in na delu za potrebe samostanske skupnosti. Odločilna so postala pravila Benedikta iz Nursije (sredina 6. st.). Samostan je podoba krščanske družine in stvarstva sploh. Opatu ali priorju kot družinskemu poglavarju so menihi dolžni otroško pokornost. Za vse enako velja zaobljuba uboštva in zglednega življenja, skupna molitev in vsakodnevno delo. Od 9. st. so Benediktova pravila osnova raznolikemu meniškemu in nunskemu samostanskemu življenju. Številne ustanovitve redov in njihove reforme kažejo na nenehno prizadevanje za ohranjevanje ali za ponovno dosego monastičnih idealov. K velikim asketskim in kontemplativnim reformiranim redovom 11. in 12. st. sodijo cistercijani in kartuzijani. V 12. in 13. st. so se iz raznih gibanj za vrnitev k uboštvu in svetopisemskim naukom razvili beraški redovi frančiškanov in dominikancev. Sledili so vzoru uboštva Jezusa in njegovih apostolov. V mestih so si urejevali preproste samostane, od koder so se posvečali dušnemu pastirstvu, pridigi in dejanjem krščanskega usmiljenja. Različnost redov in verskih skupnosti ponuja odgovore na vprašanje, kako v nenehno spreminjajočem se svetu uresničiti krščansko življenje. Zahodno samostansko življenje že od vsega začetka usmerjata molitev in delo. V srednjem veku so menihi s krčenjem površin pridobivali obdelovalno zemljo, izboljševali poljedelstvo in živinorejo ter razvijali rokodelstvo in umetnost. V samostanskih skriptorijih (pisarskih delavnicah) so prepisovali Sveto pismo, liturgične knjige in dela antičnih piscev; poučevali so na šolah in si v svojih knjižnicah prizadevali za večanje in posredovanje znanja. Tako so bili samostani mnoga stoletja najpomembnejši nosilci evropske kulture. Do zdaj pa so nosilci dejanj ljubezni do bližnjega. Avtor Lothar Schuckert
Dostopnost