strukturalizem, moderna smer v jezikoslovju, ki si v nasprotju z zgodovinsko-primerjalnim jezikoslovjem 19. st. (diahrona primerjava posameznih prvin različnih jezikov in zgodovinskih stopenj jezika) prizadeva za popoln sinhroni opis struktur jezikovnega sistema. Idejo o sinhronem jezikoslovju je na začetku 20. st. razvil v Ženevi F. de Saussure, praktično pa so jo uporabili z utemeljitvijo glasoslovja v Pragi pri N. S. Trubeckoju in R. O. Jakobsonu, preneseno na oblikoslovje pa v šoli Leonarda Bloomfielda (1887–1949) iz ZDA in L. Hjelmsleva v Københavnu (glosematika). V skladnji sta se z začetkom pri ameriškem jezikoslovcu ruskega rodu Zelligu S. Harrisu (1909–1992) začela razvijati taksonomični strukturalizem in tvorbno-pretvorbna slovnica N. Chomskega. V 60. letih so strukturalistični obrat obudili tudi nekateri francoski teoretiki in metodo kritično prevrednotili (v jezikoslovju npr. Émile Benveniste). To je spodbudilo plodno interdisciplinarno teoretično dejavnost v antropologiji (C. Lévi-Strauss), filozofiji (L. Althusser, G. Deleuze, J. Derrida, M. Foucault, L. Goldmann), literarni vedi (R. Barthes, Gérard Genette, Algirdas J. Greimas), psihoanalizi (J. Lacan) in celo matematiki, prav tako pa so se lotevali tudi drugih pojavov moderne družbe, ki jih teorija do takrat ni jemala resno (film, strip, sodobna glasba itd.); zato so francoski strukturalizem sprva imenovali novo kritištvo (nouvelle critique). Francoski strukturalisti so menili, da je družba organizirana na podlagi odnosov med določenimi strukturami simbolnega reda. Te strukture so empirično spoznavne prek koda; ta vzpostavlja skupno točko univerzalnega sistema razlik, hkrati pa je prav tako tudi arbitraren glede na družbo sámo (označevalec). V svojem začetnem obdobju so strukturalisti poskušali razčleniti te t. i. modele, poljubnosti označevalca zavezan kod, in pokazati, da ga ni mogoče razumeti na podlagi razlike med sinhronim in diahronim oz. da sploh ne gre le za en kod. Izkazalo se je, da je odvisen od tega, kako je razumljen diskurz. Ključni predmet strukturalizma je postalo vprašanje subjekta: če si sistem sam določa pravila, kaj določa dejavnik tega sistema, subjekt? Teoretska dejavnost naštetih francoskih avtorjev se zelo razlikuje prav pri odgovoru na to vprašanje, ki naj bi hkrati tudi povedalo, v čem so si v svoji interdisciplinarni teoretski dejavnosti podobni. To je svojevrsten paradoks, zaradi katerega mnogi kritiki v francoskem strukturalizmu ne vidijo enovite filozofske smeri, ampak časovno opredeljivo obdobje, kulturno gibanje; teoretične postavke strukturalizma so namreč vplivale tudi na nekatere francoske umetnike tistega časa (predvsem na novi roman). V ZDA menijo, da se je strukturalizem kot gibanje končal po 1970 s prispevkom k semiotiki, večina nadaljnjih razprav, ki pa so iz tega gibanja izšle, naj bi sodila v drugo obdobje strukturalizma, v poststrukturalizem.
Dostopnost