anglistika, veda, ki raziskuje angleški jezik, književnost in duhovno zgodovino; njeni raziskovalci in učitelji so anglisti; na začetku 19. st. je bila še delovno področje germanistike, ki se je ukvarjala z vsemi germanskimi jeziki in kulturami, v drugi polovici 19. st. delitev na germanistiko (v današnjem pomenu), anglistiko in skandinavsko filologijo; prva pobuda za samostojni razvoj anglistike so bila fonetična dela Angleža Henryja Sweeta (1845–1912) Priročnik za fonetiko (Handbook of Phonetics, 1877) in germanista Eduarda Sieversa (1850–1932) Značilnosti fonetike (Grundzüge der Phonetik, 1881), Anglosaška slovnica (Angelsächsische Grammatik, 1881); od 1868 so bila na voljo besedila Early Text Society; nemška anglistika je v naslednjem obdobju prevzela vodilno vlogo; najpomembnejši predstavniki so bili Max Deutschbein (1876–1943) kot zagovornik logično-psihološke metode nasproti historični, Alois Brandl (1855–1940; Zgodovina staroangleške in srednjeangleške književnosti, Geschichte der altenglischen und mittelenglischen Literatur, 2 knjigi, 1893), Bernhard Fehr (1876–1938; Angleška književnost 17. in 18. stoletja, Die englische Literatur des 17. und 18. Jh., 1928, Angleška književnost 19. in 20. stoletja, Die englische Literatur des 19. und 20. Jh., 1925), Walter F. Schirmer (1888–1984; Antika, renesansa in puritanizem, Antike, Renaissance und Puritanismus, 1924, Zgodovina angleške in ameriške književnosti, Geschichte der englischen und amerikanischen Literatur, 2 knjigi, 1937). V novejšem času nove pobude predstavnikov teorije novega kritištva.
Dostopnost