mišičje, celotnost telesnih mišic ali mišične skupine. Vrste: 1. gladko mišičje, ki deluje neodvisno od volje: notranji votli organi (sečnik, prebavila, žleze, žilje idr.); 2. prečnoprogasto mišičje, ki je podrejeno volji: skeletno mišičje; 3. srčno mišičje, prečnoprogasto mišičje, ki deluje neodvisno od volje. Tetanično mišičje (delovno mišičje): skoraj izključno prečnoprogaste mišice, zelo hitro se odzivajo na živčne dražljaje, zaradi velike porabe energije se hitro utrudijo; dražljaji, ki si sledijo v hitrem zaporedju (50–70/s), povzročijo krč (tetanus) ob nadaljnji porabi energije. Tonično mišičje (mišice zapiralke), skoraj vse gladke mišice, na živčne dražljaje se odzivajo počasi, v napetem stanju ne rabijo energije (blokada) in se zato ne utrudijo; tako lahko npr. mišičje, ki zapira lupino školjk, ostane v skrčenem položaju več tednov.
Kratek pregled: mišičje Mišična dejavnost temelji na delovanju dveh beljakovin, aktina in miozina. Njune molekule tvorijo nitaste filamente, ki so najmanjše gradbene enote mišičnega tkiva: tanki aktinski filamenti se združujejo v ogrličaste nize iz dveh spiralasto zavitih niti, debeli miozinski filamenti v snopiče niti z navzven štrlečimi razširjenimi glavicami. Ko se tkivo aktivira, se glavice sprimejo z verigo in oba filamenta zdrsneta eden ob drugem, podobno kot se premika gosenica. Pri tem je zelo pomembna razporeditev filamentov. V manj zmogljivem gladkem mišičju ležijo aktinski in miozinski filamenti neurejeno drug ob drugem, v zelo zmogljivem prečnoprogastem mišičju, h kateremu sodita srčno in skeletno mišičje, se filamenti razporedijo v krčljive (kontraktilne) enote, sarkomere. Z mejnih ploščic posameznih sarkomer segajo aktinski filamenti proti sredini, kjer se vrivajo med miozinske filamente. Z že omenjenim »goseničnim« premikanjem miozinskih glavic se lahko aktinski filamenti pomaknejo še bližje sredini; to povzroči skrajšanje sarkomere in v končni fazi skrčenje cele mišice. Pri tem ostane dolžina filamentov nespremenjena, ker zgolj drsijo eden ob drugem. Glede na stanje kontrakcije pa se spreminjajo območja, na katerih se filamenti prekrivajo; tako nastane različna prečna progavost, ki jo lahko opazujemo že pri majhni povečavi s svetlobnim mikroskopom. Sarkomere so obdane z mrežo kanalov sarkoplazemskega retikuluma. Njegov prečni (transverzalni) sistem prenaša dražljaj od zunaj do vzdolžnega (longitudinalnega) sistema, iz katerega se poleg drugih snovi, potrebnih za zapletene kemične procese, izločajo tudi kalcijevi ioni. Ti omogočajo drsenje filamentov in s tem skrčenje mišice. Iz mišice je kot »mesno vlakno« izluščen mišični snopič in iz njega mišično vlakno, na katerem je viden celični kompleks z obrobnimi jedri in znotraj ležečimi miofibrilami. Vsako miofibrilo obdajajo mitohondriji in sarkoplazemski retikulum, ki skrbijo za pridobivanje in prenos energije ob mišičnem krčenju. Na izrezu miofibrile je vidna značilna prečna progavost, ki nastane zaradi razporeditve debelih miozinskih in tankih aktinskih filamentov. Različne oblike mišic so posledica različnih načinov premikanja. Tako razlikujemo vretenaste (musculi teretes), pernate (musculi pterygoidei) in krožne mišice (musculi orbiculares): vretenaste so lahko eno- ali večtrebušne ter dvo- ali večglave; pernate preproste, dvopernate ali kompleksne. Tri vrste mišic se histološko razlikujejo po zgradbi in funkciji. Gladko mišičje je sestavljeno iz posameznih vretenastih mišičnih celic, ki se lahko vsaka zase odzivajo na živčne dražljaje; to mišičje ni posebej zmogljivo in deluje počasi, a vztrajno. Gladko mišičje je v stenah žilja in prebavil, kjer praviloma oblikuje notranji obročast in zunanji vzdolžen mišični sloj. Odgovorno je za valujoče gibanje črevesja (peristaltika) in deluje neodvisno od volje. Srčno mišičje je sestavljeno iz prečnoprogastih razvejanih mišičnih celic, ki tvorijo mišični splet. Je močno in deluje hitro ter vztrajno – neodvisno od volje. Je le v steni srčnih prekatov. Skeletne mišice so sestavljene iz celičnih skupkov, imenovanih tudi mišična vlakna. Več mišičnih vlaken se združi v snop, več mišičnih snopov pa se poveže v mišico. Skeletno mišičje je močno, hitro se krči in hitro utrudi. Deluje odvisno od človeške volje. Vsaka mišica tvori enoto z živcem, ki uravnava njeno delovanje. Nekatere mišične skupine, ki jih oskrbujejo živci, so: dorzalno (hrbtno) trupno mišičje in dorzalne veje živcev hrbtenjače; mišičje okončin in nadlaktnega pleteža; žvekalno mišičje in V. možganski živec; mimično mišičje in VII. možganski živec; kožne mišice trupa in veje nadlaktnega pleteža; ventralno (trebušno) trupno mišičje in ventralne veje živcev hrbtenjače; prepona in vratni pletež. Pri vsakem gibu praviloma sodeluje več mišic. Tiste, ki opravljajo istosmerne gibe, imenujemo sinergiste, mišice z nasprotno funkcijo pa antagoniste. Tako je npr. upogibalka komolca, dvoglava nadlaktna mišica musculus biceps brachii, sinergist nadlaktno-koželjnične mišice musculus brachioradialis, ki je prav tako upogibalka, in antagonist triglave nadlaktne mišice musculus triceps brachii, kajti ta steguje podlaket v komolčnem sklepu. Mišica praviloma razvije svojo moč v bližini sklepne osi (ročica sile), samo delo, npr. prenašanje bremena, pa se opravi precej daleč od sklepa (ročica bremena). Sila in breme sta v ravnovesju, kadar je sila × ročica sile = breme × ročica bremena. V idealnem primeru bi bili ročica sile in ročica bremena izenačeni. To pa je v nasprotju z načeli telesne zgradbe in moč, ki jo mišice ustvarijo, večkratno presega breme. Avtor Milan Klima
Dostopnost