iranska zgodovina, v širšem pomenu zgodovina Irancev, v ožjem pomenu iranskih držav. Iranska plemena so se po Avesti sprva naselila v loku med Usbojem in Amu-Darjo. V 9. st. pr. n. š. (južno od Kaspijskega jezera proti Z) so se najprej odselili Medijci. Prišli so v stik z Asirci; tem so v začetku plačevali tribut. Nato so do 550 pr. n. š. gospodovali nad Z Irana. Nasledili so jih Perzijci pod Ahajmenidom Kirom II. Velikim; njihova država je bila najobsežnejša pod Darejem I. Velikim (521–485 pr. n. š.), toda njegovo vojsko in vojsko Kserksa I. so razbili Grki (perzijske vojne). Iran je bil pod Darejem III. (336–330) notranje nestabilen, tako da ga je brez težav osvojil Aleksander Veliki. Pod njegovimi nasledniki (Selevkidi) in Parti (Arsakidi) je Iran deloma razpadel na državice, 224 n. š. ša ga je znova združil Sasanid Ardašir I. Skupaj s svojim sinom Šapurjem I. Velikim je zavrnil Rimljane, njuni nasledniki pa napad Heftalitov na SV. Največji obseg v 6. st. pod kraljema Hosroesoma. Oslabljeno zaradi bojev za nasledstvo na prestolu so državo pod Jazdegirdom III. zavzeli Arabci (641). – V kalifski državi je Iran obdržal svojo enotnost, čeprav pod več knezi, nato pa je konec 10. st. Turek Mohamed iz Ghaznīja prevzel oblast na vzhodu. Od 1037 so vladali Seldžuki. Pod njimi je v Iranu zacvetelo duhovno življenje. Po 150 letih razmeroma stabilnih razmer je 1223 Iran zasedel in opustošil Džingiskan. Njegov vnuk Hülägü je 1258 zavzel Bagdad, kalifat se je sesul in z. Iran je postal središče duhovnega življenja (Sadi, Hafis). Iranske pokrajine je znova združil šele Timur (1381), vendar le za stoletje. Med vladavino Safavida Ismaila I. se je 1501 Iran spet okrepil, posebej pod Abasom I. (1587–1629). Ko je bila kot državna religija sprejeta šiitska smer islama, se je okrepila notranja povezanost države. Tako je ostalo do konca 18. st. Pod Kadžari (1794–1925) je Rusija nemočni državi odvzela s. območja, Afganistan pa se je odcepil. 1906 je moral Mozaffar Ed Din državi dati ustavo; veljala je do 1979. – Zaradi dolgov je Iran 1907 postal odvisen od Velike Britanije in ZSSR, po prvi svetovni vojni se je odvisnosti postopoma rešil šah Reza Pahlavi. Za šaha je bil oklican 1925. Iran je zavaroval s pogodbami s sosedi, ni pa mogel preprečiti vpletenosti v drugo svetovno vojno; Britanci in Sovjetska zveza so ga prisilili k odstopu, nasledil ga je njegov sin. Novi šah Mohamed Reza Pahlavi je poskušal izboljšati življenjske razmere kmetov in delavcev z izobraževalnim sistemom, razdelitvijo zemlje, namakanjem, boljšimi prometnicami, industrializacijo idr. (»bela revolucija«). Podržavljeni naftni viri so zagotavljali sredstva za gospodarski razvoj države. Zaradi prenagljene modernizacije in hkrati onemogočanja kakršnekoli opozicije (ob pomoči terorja tajne policije SAVAK) se je širilo nezadovoljstvo med različnimi sloji prebivalstva in šiitsko duhovščino; po prvih znamenjih (začetek 1978) so se nemiri poleti 1978 okrepili. V začetku 1979 je šah zapustil državo, iz pregnanstva (Pariz) pa se je vrnil ajatola R. Homeini. 30.3.1979 je bila razglašena islamska republika. Vse večje notranje napetosti konec 1979 so se še zaostrile po ostrih sporih z ZDA po zasedbi ameriškega veleposlaništva in zajetju talcev (uslužbencev veleposlaništva; do januarja 1981); sprva jih je Homeini dušil s svojo karizmatično osebnostjo; sledile so množične usmrtitve (privrženci šaha, pripadniki opozicije idr.); izvajali so jih islamski fundamentalisti. 1980–88 vojna z Irakom (zalivska vojna). 1989 pretrganje diplomatskih stikov z Veliko Britanijo zaradi Homeinijeve obsodbe pisca S. Rushdieja na smrt. 1989 Homeini umrl. Duhovni poglavar šiitskih muslimanov je postal A. Hamenei, predsednik države in vlade pa H. Rafsanjani. Na parlamentarnih volitvah aprila 1992 (in znova aprila 1996) si je absolutno večino v islamskem svetu zagotovilo zmerno Združenje religioznih bojevnikov (blizu Rafsanjaniju). Aprila 1992 si je Iran priključil otok Abū Mūsa' ob vhodu v Hormuško ožino, ki so ga do takrat skupaj upravljali Združeni arabski emirati in Iran. Ta ukrep so mdr. ostro obsodile arabske zalivske države. Od maja 1997 ima Iran novega predsednika; to je nekdanji minister za kulturo M. Hatami. Hatami poskuša z reformami, toda njegove odloke večkrat razveljavi islamski svet. Septembra 1998 je prišlo do ponovne vzpostavitve diplomatskih stikov z Veliko Britanijo, ko je iranska vlada obljubila, da ne bo poskušala ubiti Rushdieja. Hatami je normaliziral odnose z EU in arabskim svetom, ZDA pa še vedno vztrajajo na sankcijah. Februarja 2000 so reformisti zmagali na parlamentarnih volitvah; vse od 1999 množični protesti proti konservativcem. Decembra 2003 je Iran podpisal protokol, ki Mednarodni agenciji za jedrsko energijo dovoljuje ostrejše preglede jedrske industrije. Februarja 2004 je na parlamentarnih volitvah islamski svet prepovedal udeležbo večine reformističnih strank, zato so te volitve bojkotirale in večino imajo konservativci.
Dostopnost