Peloponez (Pelopónnísos, grško, ‘Pelopsov otok’), prej tudi Moreja, velik polotok na J Grčije, 21.439 km2, 1,16 mln. preb. Z grškim kopnim ga povezuje Korintska zemeljska ožina; konec 19. st. so jo presekali s Korintskim prekopom; središče Patras. Pokrajina je zelo razgibana in gorata, ob j. obali so veliki, globoko vrezani zalivi, naselja so redka. V pokrajini Arkadija na J je gorovje Tajget, ki se vzpenja do 2404 m visoko. Ob obali so rodovitne ravnice, ob večjih rekah se v notranjosti nadaljujejo v nekoliko širših dolinah.
Zgodovina: po visokih civilizacijah v Mikenah in Pilosu so ga ok. 1100 pr. n. š. zasedli Dorci. V 8. st. pr. n. š. se je razcvetela Šparta; v 6. st. je posamezne polise združila v peloponeško zvezo. Od 27 pr. n. š. je bil Peloponez del rimske province Ahaja; od 395 n. š. del bizantinskega cesarstva. Ko so ga v 13. st. osvojili križarji, razdeljen na frankovsko kneževino Ahajo in bizantinsko Mistro; od 15. st. do osamosvojitve Grčije pod turško oblastjo.
Dostopnost