evropska filozofija, filozofija evropskih mislecev od grške filozofije 6. st. pr. n. š. do danes. V novem veku, ko so Evropejci evropsko filozofijo posredovali tudi svojim nekdanjim kolonijam, lahko govorimo o razvoju evropske filozofije kot zahodne filozofije. Podobni obširni in kulturni celoti sta tudi kitajska filozofija in indijska filozofija. Na začetku evropske filozofije so si filozofi zastavili ontološko-spekulativno vprašanje (ontologija) o bistvu in prasnoveh narave (grški misleci so bili skoraj brez izjeme tudi veliki naravoslovci), o univerzumu (skupaj z vprašanjem časa in prostora, o nauku o številih in astronomiji), pa tudi o spremembah v svetu. Pri tem je jasno stopilo v ospredje nasprotje med raznolikostjo in spremenljivostjo stvari na eni strani ter miselno nujno celoto in nespremenljivostjo prave biti na drugi. Med drugimi filozofi je to nasprotje poskušal preseči tudi Platon. Most med svetom idej in čutnim svetom je bila deležnost čutnega sveta na idejah. Aristotel je poskušal nasprotje preseči drugače: zanj je delovalo to, kar je splošno in trajno v številnih in spremenljivih stvareh kot njihova entelehija, ne pa več zunaj njih; po njem je bila ideja stvari v stvari sami in ne zunaj nje. Platon in Aristotel sta utemeljila zahodno metafiziko v ožjem pomenu, ki se je odslej razvijala kot vprašanje o bivajočem, o njegovih kategorijah, temeljih in stopnjah stvarnosti, hkrati pa tudi kot vprašanje o najvišjem bivajočem. Filozofsko čisto motrenje resnice je veljalo kot prava opredelitev človeka in kot najvišja znanost. – Idealizem in realizem sta od Platona in Aristotela naprej temeljni skrajnosti evropske filozofije, ki sta vedno znova izzivali poskuse posredovanja. Aristotel je obenem tudi utemeljitelj logike (spoznavna teorija), ki je bila poleg fizike (kot filozofskega nauka o biti in naravi) ter etike (kot opredelitve nravnega dobrega; Sokrat, stoa) tretja temeljna filozofska disciplina. Številne poznejše grške (in rimske) filozofske šole niso ustvarile nobenih novih sklenjenih miselnih sistemov, večinoma so bile le nadaljevanje in preoblikovanje Platonovega in Aristotelovega nauka, ki je odločilno vplival na razvoj evropskega pojmovanja biti. Do prvega stika krščanstva z antično filozofijo je prišlo v patristiki že v 2. st. (asimilacijo drugih, zlasti staroorientalskih duhovnih tokov, je omogočala gnoza). Boetij in Avguštin sta bila odločilna posredovalca grškega mišljenja srednjemu veku, in sicer v dveh smereh: v aristotelski in novoplatonistični (novoplatonizem). V sholastiki je končno prevladal Aristotelov vpliv, njegovi spisi so postali znani prek arabskih filozofov, ki so jih prevajali in obširno komentirali. Aristotelsko mišljenje – ki so ga razlagali v krščanskem smislu (svet so pojmovali kot kozmos, usmerjen k odrešenju zgodovine) in ki ga je filozofsko-teološko sistematiziral predvsem Tomaž Akvinski – je prevladovalo skozi ves srednji vek. Sprejeli so sicer posamezne motive platonske tradicije, vendar na Platonovo misel navezujoča filozofija, ki je bila v ospredju srednjeveškega Bizanca, ni imela nobenega odločilnega vpliva na evropsko filozofijo srednjega veka, tudi na njeno nadaljevanje v florentinski Akademiji ne. Tudi mistika je ostala ozko omejen pojav (seveda pa veliki mistiki niso delovali samo v srednjem veku). Ko sta renesansa in humanizem premagala srednjeveško mišljenje in ko so nastale moderne naravoslovne znanosti, se je zlasti v Descartesovi, Leibnizevi in Spinozovi filozofiji oblikoval nov motiv: matematična eksaktnost je postala ideal doseganja filozofije resnice; stvarnost naj bi bila dojemljiva s strogo mislijo in mehanicistično-racionalno pojasnljiva; hkrati pa je vendarle nastal dualizem subjekta in objekta, ki je značilen za novoveško mišljenje. Vera in vednost sta bili strogo ločeni, filozofija se je rešila svojega podrejenega položaja glede na teologijo. Nove spodbude so se uveljavile tudi na področju moralne in pravne filozofije ter filozofije umetnosti in religije. Optimizem razuma je bil temeljna značilnost razsvetljenstva, ki se je navezovalo na racionalizem. Racionalizmu nasprotno stališče je bil po eni strani večidel na religiji utemeljen iracionalizem, po drugi pa empirizem, ki je kot edini vir spoznanja priznaval le izkušnjo. Njegov dvom o spekulativni filozofiji je končno pripeljal do pozitivizma in materializma (obe smeri so sicer poznali že Grki, vendar sta si zdaj utrdili svoj položaj in ohranili pomen vse do danes). Nov korak je pomenila Kantova refleksija o človekovih spoznavnih zmožnostih. Zanj sta bila izkušnja in mišljenje neločljiva vira spoznanja. Vsi predmeti so podvrženi pogojem človekovega uma, »stvar na sebi« pa je nespoznatna. Dualizem subjekta in objekta se je tako umaknil dualizmu »pojava« in »stvari na sebi«. Iz tega izhodišča je Kant kritiziral celotno evropsko miselno tradicijo, zlasti tiste trditve, ki niso temeljile na izkušnji, npr. trditve o nesmrtnosti duše, univerzumu in Bogu. Nemški idealizem je napravil še korak naprej od Kanta, saj uma ni pojmoval samo kot tisto sposobnost, ki strukturira pojave, ampak kot moč, ki ustvarja svet; biti ni razlagal zgolj kot substance, ampak kot subjekt. Hkrati je z načelom dialektike utrl pot novemu razumevanju uma, ki ga je nemški idealizem pojmoval kot absolut. V nemškem idealizmu so nastali zadnji sklenjeni filozofski sistemi evropske filozofije. Spoprijem z njim je pripeljal do dialektičnega materializma in historičnega materializma (K. Marx), predvsem pa do prizadevanj za filozofijo končne subjektivnosti (primerjaj zelo različna izhodišča pri S. Kierkegaardu, F. Nietzscheju in E. Husserlu), ki se je razvijala naprej v filozofiji eksistence in fenomenologiji. Drugo pot je ubralo na vprašanje biti usmerjeno Heideggerjevo mišljenje. Poleg ontološke problematike, ki tvori središče evropske filozofije, so v zadnjih letih z razvojem znanosti in tehnike postale pomembne zlasti teorija znanosti, filozofija narave (posebej v povezavi z biologijo in fiziko), filozofija tehnike (npr. tehnično posredovana komunikacija) in logika, ki je seveda vsaj delno zunaj pravih filozofskih vprašanj. Danes so živi številni filozofski tokovi. Pomembno je tudi srečanje evropske filozofije s kitajsko in japonsko filozofijo. Novi nastavki in modeli so se razvili v filozofiji družbe (mdr. izhajajo iz kritike poznokapitalistične družbe). Okrepile so se razprave med »meščansko« in marksistično filozofijo (nemška filozofija, angleška filozofija, francoska filozofija, italijanska filozofija), kot tudi z vedami, ki se ukvarjajo z družbo in umetnostjo (sociologija, pedagogika, literarna veda, jezikoslovje).
Dostopnost