duh (grško pneuma, latinsko spiritus [‘sapa, dih’]), nematerialno, substancialno, enostavno, živo in ustvarjalno načelo v nasprotju z materijo, snovjo; Platon in Aristotel sta ga pojmovala kozmološko, kot »večno samoopazovanje večnega« in kot »samo sebe mislečo misel«. Današnji razl. pomeni duha izvirajo zlasti iz filozofije racionalizma in nemškega idealizma. – Kot subjektivni duh je duh individualen in bistven moment človeka; povnanja se v razumu, v umevanju samega sebe in biti, v svobodnem samoudejanjanju in ustvarjalnem delovanju. V tem smislu govorimo tudi o človekovem duhu–duši (v nasprotju s telesom). Neomejeno potenciranje opredelitve subjektivnega duha je vodilo k pojmu povsem duhovnega božanstva (nous pri Aristotelu; primer tudi krščanskega Boga, katerega duhovnost se kaže kot posebna oseba v božji substanci, kot Sveti Duh); ta je delno stvarnik, delno bistvo vseh končnih stvari. Na splošno pa iz opredelitev moči in breztelesnosti duha izvirajo različne religiozne predstave o končnem duhu. – Utelešenje tvorbe, v kateri se izraža človekovo duhovno ustvarjanje (kulturne dobrine), označujemo pogosto kot objektivizirani duh, kot duh časa (zeitgeist), duh naroda, duhovnost, duhovitost idr. – Kot objektivni duh presega nadindividualni, duhovno-zgodovinski svet, v katerega je vraščen posameznik in s katerim se sooča, zlasti v jeziku in institucijah. Za G. W. F. Hegla sta subjektivni in objektivni duh dialektični stopnji razvoja svetovnega duha, ki se končno kot »absolutni duh« vrne k samemu sebi.
Dostopnost