galvanski člen [po L. Galvaniju], galvanski element, naprava za neposredno pretvorbo kemične energije v električno; dve razl., navadno kovinski elektrodi, potopljeni v skupni elektrolit, oz. v dva elektrolita, ločena z diafragmo. Po zunanjih vodnikih steče električni tok. Pojav sta opazila A. Volta in J. F. Daniell. Električna napetost na elektrodah je odvisna od snovi v elektrodah in elektrolita. Določamo jo z elektrokemično napetostno vrsto. V suhih baterijah se pogosto uporablja galvanski člen, ki ga je iznašel francoski kemik G. Leclanché: v cinkovi posodi, ki je negativna elektroda (katoda), in elektrolitu iz 10–20-odstotne salmijakove raztopine, je potopljena oglena palica kot pozitivna elektroda (anoda). Ta je obdana z vrečko ali keramično posodo z rjavim manganovcem. V njem oksidira vodik, ki nastaja med delovanjem elementa, v vodo. Gonilna napetost tega galvanskega člena je 1,5 V. Elektrode sodobnih galvanskih členov so iz živega srebra in kadmijevega amalgama (npr. Westonov člen z gonilno napetostjo 1,018 V), cinka in srebrovega klorida (1,02 V) ali niklja in kadmija (Ni-Cd), ki ga je mogoče vnovič polniti. Galvanske člene delimo na 1. primarne člene, ki nepovratno (nereverzibilno) pretvarjajo kemično energijo v električno, 2. sekundarne člene, ki jih je po praznjenju mogoče vnovič polniti (npr. akumulator) in delujejo povratno (reverzibilno), ter 3. gorivne celice, ki oddajajo električno moč, dokler jim dovajamo kemično gorivo.
Dostopnost