pnevmatika [grško], 1. splošno:področje tehnike, ki se ukvarja s prenašanjem sil z uporabo komprimiranega zraka ali drugih plinov pod pritiskom. Zaradi velike stisljivosti plinov pnevmatiko uporabljajo tam, kjer niso potrebne zelo velike sile, zato pa hitri premiki. V nasprotju s tem so pri hidravliki, ki uporablja nestisljive kapljevine, dosegljive veliko večje sile. V industriji v rabi za krmiljenje strojev, podajanje obdelovancev, premikanje orodja, zapiranje vrat, za prevoz razsutih snovi (npr. žita, peska), za prenos sporočil (pnevmatična pošta). Pnevmonika je področje uporabe pnevmatike v krmilni tehniki, kjer z različnimi pristopi, podobno kot v elektroniki, realizirajo številna preklopna vezja. Namesto električnega toka pnevmonika izkorišča tok plina in je po načinu delovanja podobna fluidiki, ki temelji na pretoku kapljevin.
Sorodna gesla: hidravlika | kompresor | komprimiran zrak | plin | pnevm- | preklopna vezja | protektiranje | stisljivost2. tehnika vozil:raztegljiva sklenjena in zatesnjena cev (navadno iz gume), nameščena na obodu koles kopenskih vozil, letal, transportnih trakov ipd. Pnevmatiko je 1888 izumil irski veterinar J. B. Dunlop. Napolnjena je s stisnjenim plinom (navadno zrakom). Ta blaži sunke in prenaša težo vozila. Nekdaj so namesto pnevmatike uporabljali obroče iz polne gume. Takšne obroče imajo danes le kolesa preprostih (samokolnice, otroška kolesa) ali zelo obremenjenih (težki gradbeni in delovni stroji) vozil. Starejše pnevmatike so sestavljene iz dveh delov: a) zračnica (notranji del) je cev v obliki svitka, izdelana iz tanke in mehke gume, ki ne prepušča zraka. Na notranji strani svitka ima protipovratni ventil, da jo lahko napolnimo z zrakom; b) plašč (zunanji del) je izdelan iz trše in odpornejše gume, na določenih mestih ojačene s plastjo iz umetnih mas, tekstila ali žične mreže (nosilna plast, karkasa). Na tekalni površini oz. ploskvi, s katero se dotika ceste, je plast trde gume (protektor, podplat pnevmatike); ta ima profil, da se čim bolje oprijemlje cestišča. Plašč je na notranji strani odprt; dve jekleni žici omogočata, da se trdno prilega utoru na platišču kolesa. Novejše pnevmatike so oblikovane in izdelane tako, da se povsem prilegajo platišču, zato notranja zračnica ni potrebna. Z jeklenimi žicami ojačena obloga na notranjem robu pnevmatike se zaradi zračnega tlaka v notranjosti močno oprime platišča in ne prepušča zraka. Visokotlačne pnevmatike imajo majhen prerez in ozko kotalno površino. Tlak v njih znaša 6 bar. Tovrstne pnevmatike omogočajo natančno ohranjanje smeri. Imajo jih zlasti dirkalna motorna kolesa. Pnevmatike vrhunskih dirkalnih koles so ojačene s svilo in prenesejo tlak do 12 bar; pogosto so polnjene s helijem. Nizkotlačne pnevmatike se uporabljajo pri večini motornih vozil, imajo velik prerez in široko kotalno površino (zimska pnevmatika; nizkoprofilna pnevmatika). Zaradi visoke elastičnosti in nizkega notranjega tlaka (1,5–2,5 bar) je njihovo vzmetenje boljše kot pri visokotlačnih, zaradi večjega notranjega trenja v gumi pa so izgube večje. Med vožnjo se pnevmatika zaradi nenehnega stiskanja in raztezanja segreva, zato se zviša tlak zraka v notranjosti in poveča natezna obremenitev v plasteh plašča. Pri visokih hitrostih je povečanje lahko tako visoko, da se pnevmatika pregreje in raztrga; za takšne razmere so predpisane športne pnevmatike s posebnimi ojačitvami.
Dostopnost