Bavarska (Bayern [bájern]), največja nemška zvezna dežela, na skrajnem JV države, meji na Češko in Avstrijo, 70.548 km2, 12,3 mln. preb., glavno mesto München. Sestavljajo jo štiri velike pokrajinske enote: Severne apneniške Alpe, alpsko predgorje (morenski nasipi, ledeniška jezera) s prodnimi ravnicami in terciarnim gričevjem, vzhodnobavarsko sredogorje in stopnjasta pokrajina. Najvišji vrh, ki je tudi najvišji vrh v Nemčiji, je Zugspitze v masivu Wettersteingebirge. Najdaljši reki sta Majna in Donava. Podnebje je celinsko, posebno ugodno je v dolini Majne. Na SZ je razmeroma malo padavin, proti obrobju Alp se njihova količina povečuje. Prebivalci so na J Bavarci, na JZ Švabi, na S Franki. 25 % je priseljencev, gostota 156 preb./km2, poleg Spodnje Saške najredkeje poseljena nemška zvezna dežela; 75 % prebivalcev katoliške vere, ok. 22 % protestantske vere (predvsem v Srednji, Zgornji Frankovski). Več univerz, v Münchnu največja univerza na nemškem govornem območju, poleg te še v mestih Erlangen-Nürnberg, Augsburg, Bamberg, Bayreuth, Passau, Regensburg, Würzburg, Eichstätt, številne visoke šole. Čeprav so na 50 % ozemlja kmetijske površine in na dobri tretjini gozd, je delež kmetijstva v bruto domačem proizvodu (BDP) veliko manjši od deležev drugih dejavnosti. Značilno je vinogradništvo v dolini Majne, intenzivno poljedelstvo (žito) v Spodnji Frankovski, svetovno znano hmeljarstvo v pokrajini Hallertau, mlečna živinoreja v pokrajini Allgäu. Kmetijstvo ustvari le 1,6 % BDP, industrija in obrt 40 %, storitvene dejavnosti ok. 33 %, preostanek energetika, vodno gospodarstvo, promet in javne službe. Industrija se je razvila šele po drugi svetovni vojni, predvsem večja industrijska središča, kot so München (avtomobilska, elektroindustrija), Nürnberg (elektroindustrija), Ingolstadt (predelava mineralnih olj, avtomobilska industrija), Augsburg (strojna industrija). Storitvene dejavnosti so osredotočene v Münchnu in okolici. Zelo pomembna sta turizem in promet.
Zgodovina: del današnje Bavarske j. od Donave je v času cesarja Avgusta spadal k rimski provinci Reciji. Ok. 500 je na območje stare Bavarske vdrlo germansko pleme Bajuvarov (Bavarcev), germaniziralo staroselce ali jih pregnalo na obrobje. 788 je domačo vojvodsko družino Agilolfingov odstranil Tasilo III. in deželo priključil k frankovski državi. Vojaški pohodi Karla I. Velikega proti Avarom (791–796) so omogočili naselitev Bavarcev v t. i. Panonski marki med Anižo in Dunajskim gozdom. V času vojvode Arnulfa (907–937) je bila domača vojvodska družina obnovljena. Po zmagi nad Madžari na Leškem polju (955) se je začel drugi val bavarske kolonizacije, prodora na vzhod; Bavarci so prišli do reke Leitha (972 prva omemba bavarske Vzhodne marke, 996 prvič ime Ostarrichi za poznejšo Avstrijo). 976 se je poleg j. marke Karantanije/Furlanije osamosvojila še vojvodina Österreich (privilegium minus). Po izgonu Henrika Leva (1180) so Bavarski, ki je izgubila še Štajersko (postala je samostojna), zavladali Wittelsbachi. 1214 je družina s poroko pridobila palatinat ob Renu. Sredi 13. st. prva delitev dežele pri dedovanju, v veljavi ostala do konca srednjega veka. Med vladavino cesarja Ludvika IV. Bavarskega (1314–47) za krajši čas združitev oblasti, kulturni razcvet: 1324 pridobitev Brandenburške marke, 1342 grofije Tirolska, 1346 grofij Holandija, Zelandija in Hainaut. 1392 se je stara Bavarska razdelila na tri dežele: Ingolstadt, Landshut in München. 1472 ustanovljena najstarejša bavarska univerza v Ingolstadtu. Vojvoda Albert IV. (1465–1508) je spet združil Zgornjo in Spodnjo Bavarsko, med vladavino njegovega sina Viljema IV. (1508–50) je Bavarsko zajela reformacija. V šmalkaldenski vojni (1546/47) je Viljem IV. cesarju Karlu V. obljubil nevtralnost Bavarske. Maksimilijan I. (1597–1651) je bil poleg cesarja najodločnejši zagovornik protireformacije (1609 ustanovil Katoliško ligo). Za pomoč cesarju v tridesetletni vojni je 1623 dobil palatinski naslov. Njegov vnuk Maksimilijan II. Emanuel je poskušal uveljaviti politiko, ki bi segla čez mestne in pokrajinske meje. Ko je deželni knez uveljavljal svoje dinastične interese (od 1704 iz Bruslja), je dežela zelo trpela (morilski božič 1705). Karel VII. Albert je bil 1742 kot Karel VII. izvoljen za nemškega cesarja. Njegov sin Maksimilijan III. Jožef je po sklenitvi miru v Füssnu 1745 priznal pragmatične sankcije; 1759 ustanovljena bavarska akademija znanosti. S smrtjo Maksimilijana III. Jožefa (1777) so Wittelsbachi izumrli, nasledil jih je pfalški volilni knez Karel Teodor (1777–99) iz rodbine Sulzbachov. Po 450 letih sta se Pfalz in Bavarska spet združila. Poskusi cesarja Jožefa II., da bi svojo moč uveljavil tudi v Oberpfalzu in Spodnji Bavarski, so propadli (bavarska nasledstvena vojna). Za časa Maksimilijana IV. Jožefa (1799–1825) iz zweibrückensko-birkenfeldske veje se je Bavarska naslonila na Francijo (M. J. Montgelas) in pridobila nova ozemlja (1803 sekularizacija cerkvenih posesti). 1806 je postala kraljevina in pristopila k Renski zvezi. S sporazumom iz Rieda (8.10.1813) se je še pravočasno odvrnila od Napoleona I. in se na strani zaveznikov udeležila zadnjih, zmagovitih bitk v osvobodilnih vojnah. 1818 je dobila konstitutivno ustavo, vendar je kralj Ludvik I. (1825–48), ki je iz Münchna naredil kulturno prestolnico (Pinakoteka, Dvorana vojskovodij, Ludwigstraße, univerza), do odstopa 1848 vladal dokaj samovoljno in ni upošteval liberalnih vlad (od 1830). Pozneje, med vladavino Maksimilijana II. Jožefa, je Bavarska hotela postati vodilna med osrednjimi nemškimi deželami. Zato se je v vojni 1866 postavila na stran Avstrije, za ohranitev Nemške zveze. Zmagala je Bismarckova struja, 1871 so se nemške dežele združile. Bavarska Ludvika II. se je morala zadovoljiti le z nekaterimi posebnimi pravicami (lastna diplomacija, poveljevanje vojski v miru, davek na alkoholne pijače, uprava pošte in železnice). Novembra 1918 je izbruhnila revolucija, v Münchnu so revolucionarji Bavarsko razglasili za »svobodno državo«, Ludvik III. (1913–18) je pobegnil. Revolucionarno vlado je vodil K. Eisner; na poti v parlament so ga 21.2.1919 umorili predhodniki rjavosrajčnikov. Tudi republika svetov, razglašena 7.4.1919, je propadla. Z zvezno ustavo je Bavarska 11.8.1919 izgubila vse privilegije v Nemčiji, naslednji dan pa dobila prvo demokratično deželno ustavo. Najmočnejša stranka v povojnem obdobju (1920–33) je bila Bavarska ljudska stranka, vmes so 1923 krajevne oblasti ob pomoči zveznih enot preprečile puč nacionalsocialistične stranke A. Hitlerja. 1933 je državni komisar postal von Epp, ki je 1919 zatrl revolucijo; ko so oblast prevzeli nacisti, je celo napredoval v državnega namestnika. 1934 je Bavarska z državnim zakonom izgubila državnost, spet jo je pridobila po referendumu konec 1946 z novo ustavo svobodne dežele Bavarske.
Dostopnost