jožefinizem, v ožjem pomenu reforme Cerkve v Avstriji; uvedel jih je Jožef II. Tako se je država lahko vmešavala v vse podrobnosti cerkvene uprave in jurisdikcije, poleg tega pa je papeške uredbe moral odobriti še vladar. Tako je Jožef II. skušal nacionalizirati katoliško Cerkev in jo postaviti v službo državljanske vzgoje (janzenizem). Najpomembnejši ukrepi so bili: državna zakonodaja o zakonski zvezi, razpustitev kontemplativnih redov (v slovenskih deželah so bili tako zaprti samostani Vetrinj, Žiče, Bistra, Kostanjevica, Velesovo), pospeševanje osnovnega šolstva in razvoja bolnišnic, tolerančni patent (1781) za nekatolike. V širšem pomenu kot jožefinizem razumemo vse reforme avstrijske države, sprejete pod Marijo Terezijo in Jožefom II.; vzrok je bila kriza habsburške države med šlezijskimi vojnami in avstrijsko nasledstveno vojno. Monarhijo naj bi preoblikovale v enotno državo (osvoboditev kmeta, pospeševanje manufaktur, oblikovanje šolstva, reforma sodstva in davčna reforma, poenotenje in poenostavitev uprave). Konkretno je to pomenilo npr. omejitev oblasti deželnih stanov, prenehanje sklicevanja deželnih zborov, posodobitev kazenske zakonodaje in civilnega prava, uvedbo splošne vojaške obveznosti in popisov moških ter vprežne živine, odpravo osebne odvisnosti kmetov in začetek spreminjanja tlake v denarne dajatve, izdelavo »jožefinskega« katastra, uvedbo nemščine kot edinega učnega jezika v srednjih in višjih šolah (1782) ter kot uradnega jezika celotne monarhije (1784). – Čeprav je Jožefov brat in naslednik Leopold II. zaradi odpora plemstva (predvsem ogrskega) moral odpraviti ali omiliti vrsto reform, so zamisli jožefinizma ostale žive do 19. st. in ustvarile podlago za nadaljnji družbeni razvoj habsburške države.
Dostopnost