Schiller [šíler], (Johann Christoph) Friedrich von (od 1802), nemški pesnik, dramatik, filozof, *10.11.1759 Marbach, †9.5.1805 Weimar; od 1773 obiskoval Karlovo šolo, po študiju prava prisiljen študirati še medicino; 1780 promoviral, postal polkovni zdravnik. Zatrto željo po svobodi izrazil v viharniški drami Razbojniki (Die Räuber, 1780; sl. 1930), z njeno krstno izvedbo v Narodnem gledališču v Mannheimu zaslovel čez noč. Zaradi nedovoljenih potovanj v »tujino« sta mu grozila pripor in prepoved pisanja, zato je pobegnil v Mannheim. Drami Zarota Fiesca iz Genove (Die Verschwörung des Fiesco zu Genua, 1783) in Spletka in ljubezen (Kabale und Liebe, 1784; sl. 1924, 1980), začel pisati Don Karlosa (Don Carlos, 1787; sl. 1874, 1929, 1960). 1783–84 gledališki pisec v Mannheimu, nato ga je iz denarnih težav rešil pruski vladni svetnik Ch. G. Körner s povabilom, naj bo njegov gost, 1785–87 pri njem v Leipzigu in Dresdnu. 1787 preselitev v Weimar; študij zgodovine, nato profesor zgodovine v Jeni. Po izidu Zgodovine tridesetletne vojne (Geschichte des Dreißigjährigen Krieges, 1791–93) mu je danska štipendija omogočila zavzet študij I. Kanta. Njegov moralni zakon je Schiller razširil v delu O milini in dostojanstvu (Über Anmut und Würde, 1793) s predstavitvijo »lepe duše«, pri kateri se moralna načela ujemajo z nagnjenji. 1794 začetek prijateljevanja z J. W. von Goethejem in tolmačenja njunega nasprotujočega pojmovanja sveta (O naivnem in sentimentalnem pesništvu, Über naive und sentimentalische Dichtung, 1795). Sodelovala sta pri časopisih Die Horen in Musenalmanach, pri Ksenijah (Xenien) in baladah Potapljač (Der Taucher), Ibikovi žerjavi (Die Kraniche des Ibykus). 1796–99 nastala drama Valenštajn (Wallenstein; sl. 1866). Od 1799 znova v Weimarju, pisal odrske priredbe za tamkajšnje dvorno gledališče; Demetrij (Demetrius) ostal fragment. Pesmi: po retorično-razčustvovanih začetkih strogo idealistična refleksivna poezija (Ideal in življenje, Das Ideal und das Leben, Umetniki, Die Künstler, Pesem o zvonu, Das Lied von der Glocke). Umetnost mu je pomenila silo, ki s svojo lepoto odpira vrata do nravnosti in človečnosti (O estetski vzgoji človeka, Über die ästhetische Erziehung des Menschen, 1793; sl. 2003). Kot »sentimentalistični« pesnik je v nasprotju z Goethejevim »naivnim« odnosom do narave doživljal dualistični razkol med idealom in stvarnostjo, ta je pripeljal do dramatskega ustroja njegovega ustvarjanja. Pri tem mu je vedno šlo za človekovo pot k svobodnemu samouresničevanju. V viharniških dramah se je izrazito izrekal zoper kakršno koli zatiranje, še posebej zoper kratenje človekove svobode na knežjih dvorih; od Don Karlosa (Don Carlos, 1787; sl. 1960) naprej nenehno prizadevanje za visoko dramo v verzih, v kateri je v dogajanju z zgodovinskimi temami upodobljen tragični konflikt likov, ujetih med usodo in težnjo k etični svobodi; to je moč doseči šele s propadom ali z nesebičnim žrtvovanjem. Klasične oblike kot Valenštajn (Wallenstein, 1800; sl. 1866), Marija Stuart (Maria Stuart, 1800; sl. 1861, 1985), Schillerju kljub mojstrski zgradbi in stopnjevanju niso zadoščale; v Messinski nevesti (Die Braut von Messina, 1803; sl. 1849) je poskusil znova vpeljati antični zbor, z Devico Orleansko (Die Jungfrau von Orleans, 1801; sl. 1848, 1902) ustvaril romantično tragedijo, z Viljemom Tellom (Wilhelm Tell, 1804; sl. 1862) pa ljudsko dramo kot praznično igro.
Dostopnost