Baltsko morje (Vzhodno morje), plitvo stransko morje Atlantskega oceana; sestavni deli: Kattegat, Beltsko morje, Arkonsko, Bornholmsko, Gotlandsko in Ålandsko morje, Riški, Finski in Botnijski zaliv; 390.000 km2, globoko do 459 m (globel Landsort s. od Gotlanda), povprečno 55 m. V osrednjem delu več podmorskih kotlin, ki jih ločijo pragi, npr. Arkonska, Gotlandska in Bornholmska kotlina. Za vodne razmere so pomembne zelo majhne globine pragov (prag Drodgen 7 m, prag Darß 18 m), ki vplivajo na izmenjavo vode s Severnim morjem. Slanost površinske vode se zmanjšuje s 30 ‰ (Kattegat) na 8 ‰ (Rügen), v zalivih na V celo pod 6 ‰; skokovito naraščanje slanosti v globino. Zaradi viharjev se lahko vodna gladina ob obali dvigne do 3,5 m. Baltsko morje je pomembna prometna pot za države ob v. obali; najkrajša povezava s Severnim morjem je 98,7 km dolg prekop Severno morje–Baltik med Kielom in Brunsbüttlom.
Geologija: po zadnji ledeni dobi je ob tajanju ledenikov nastalo Baltsko ledeno morje kot predhodnik današnjega Baltskega morja; nekaj časa je bilo celo povezano s Severnim morjem. S tem povezana sprememba slanosti je povzročila spreminjanje favne, kar se prek vodilnih fosilov izraža v imenih predhodnikov Baltskega morja: ok. 8000 pr. n. š. brakično morje Yoldia, ki mu je sledilo sladkovodno jezero Ancylus; po ponovnem vdoru slane vode ok. 5000 pr. n. š. je nastalo morje Litorina, po 2000 pr. n. š. rahlo upadanje slanosti in prehod v morje Limnea, nato vse do danes morje Mya.
Dostopnost