Huni, srednjeazijsko ljudstvo, nomadski jezdeci, verjetno mongolskega rodu, njihova identiteta s Šiungnuji kitajskega rodu znanstveno ni popolnoma dokazana. Šiungnuji so pod Mao Dunom ok. 204 pr. n. š. zasnovali veliko cesarstvo, ki je obstajalo do 43 pr. n. š. in so mu pripadala razl. plemena. Kitajci so v obrambi pred hunsko nevarnostjo zgradili Kitajski zid. V 1. st. n. š. so Šiungnuji razpadli na dve hordi: južna se je 4./5. st. zlila s Kitajsko, severna pa je bila pregnana na Z. Njeni potomci so uničili države Alanov in Vzhodnih Gotov; 447 vojaški pohod v Evropo pod vodstvom Atile (bitka na Katalavnijskih poljanah). Po Atilovi smrti (453) razpad hunske države. Arheološki dokazi za navzočnost Hunov predvsem v obdobju Atilovega cesarstva v Kazahstanu, na območju spodnje Volge, na območju Črnega morja, v Karpatski kotlini, na Z Madžarske, na Moravskem in v Spodnji Avstriji. Značilna je kulturna povezanost z notranjo Azijo pri oborožitvi (refleksni lok, dvorezni dolgi meč, dvorezni meč za bodenje), jahalni opremi (nomadsko sedlo z okovjem iz žlahtne kovine, bič), magičnih znamenjih (orlova simbolika, pripadniki meča), uporabi velikih vlitih kotlov in nomadskih zrcal. Na območju od Pamirja do j. Rusije je za ženske značilna umetna deformacija lobanje. Na območju Črnega morja se je izoblikoval njihov lastni umetniški slog; pri delu z zlatom so uporabljali pisane kamne, posebej almandine. Vpliv hunske kulture je navzoč tudi pri njihovih z. sosedih, še posebej pri Sarmatih in Gotih 5. st. Ta nadih je opazen tudi v umetnosti zgodnjega obdobja Merovingov (Blučina, Hilderik). Beli Huni: Heftaliti.
Dostopnost