Komunistična partija Jugoslavije (kratica KPJ), jugoslovanska politična organizacija oz. stranka; ustanovljena aprila 1919 v Beogradu kot Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) – še brez slovenskih in večine hrvaških marksistov; prvi predsednik Sima Marković; hkrati združitev delavskih sindikatov; oktobra 1919 v Zagrebu ustanovljena še Zveza komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ). Na 2. kongresu junija 1920 v Vukovarju preimenovanje v KPJ; novembra 1920 na volitvah za ustavodajno skupščino dobila 198.736 glasov (12,36 %) in z 59 mandati postala tretja najmočnejša stranka. »Obznana« (decembra 1920) in zakon o zaščiti države (avgusta 1921) sta prepovedala komunistično propagando, razredne sindikate in KPJ, tako da je po množičnih aretacijah naprej delovala v ilegali. Zaradi frakcijskih bojev razcepljeno vodstvo je poldrugo desetletje bivalo večinoma v tujini. 1937 sta se znotraj stranke posebej konstituirali Komunistična partija Slovenije in KP Hrvaške. Ko je julija 1937 generalni sekretar KPJ Milan Gorkić (Josip Čižinski) postal žrtev stalinskih čistk, je kominterna vodstvo zaupala Titu; ta je marca 1939 v Bohinjski Bistrici sestavil nov CK KPJ; v njem so bili še E. Kardelj, F. Leskošek, M. Marinko, Josip Kraš, M. Đilas in A. Ranković. KPJ je dočakala razpad in okupacijo Jugoslavije s 4500 člani in 22.6.1941 ob nemškem napadu na ZSSR pozvala k oboroženi vstaji. Že ob prvem razmahu jo je začela spreminjati tudi v socialno revolucijo. Z uspehi partizanskega boja in nastankom osvobojenih ozemelj je kljub nasprotovanju kominterne novembra 1942 nastal Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ). Na drugem zasedanju v Jajcu 29.–30.11.1943 je sprejel zakonodajne in izvršilne sklepe o novi ureditvi federativne države. 1945 je KPJ (s 141.000 člani in 150.000 člani podmladka) popolnoma prevzela oblast in uvedla centralizirano odločanje po sovjetskem vzoru. Zaradi nasprotovanja popolni podreditvi Stalinu (informbiro) je bil sklican 5. kongres KPJ v Beogradu (21.–28.7.1948); delegati 468.175 članov in 51.612 kandidatov so podprli Tita; v naslednjih letih je bilo več kot 16.000 njegovih resničnih ali domnevnih nasprotnikov zaprtih (Goli otok); ob prisilni kolektivizaciji je bilo iz KPJ izključenih 112.858 kmetov. Posebno »jugoslovansko pot v socializem« so začrtali: 26.6.1950 zakon o delavskem samoupravljanju (Jugoslavija), 1952 preimenovanje KPJ v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ) in na 7. kongresu aprila 1958 v Ljubljani formalno odrekanje monopolni oblasti. V 60. letih so skušali na novo urejati mednacionalne odnose, reformirati gospodarstvo in demokratizirati javno življenje, v začetku 70. let pa so postopno obračunali s preveč liberalnimi partijskimi vodstvi posameznih republik. Umrla sta stara voditelja E. Kardelj (1979) in J. Broz Tito (1980); novi (mdr. S. Dolanc) ju niso mogli nadomestiti. Formalno predčasni 14. kongres ZKJ v Beogradu 20.–22.1.1990 je bil sklican prepozno in se je z odhodom slovenske in nato še hrvaške delegacije končal; po njem je razpadla ZKJ. Tudi novembra 1990 ustanovljeno ZKJ – Gibanje za Jugoslavijo (člani predvsem iz krogov častnikov) ni preprečilo razdružitve države in krvavih bojev med narodi.
Dostopnost