nauk o pretakanju, veja fizike, ki preučuje vedenje tekočin (kapljevin in plinov) pri gibanju skozi cevi oz. kanale, pri obtekanju teles ali gibanju teles v tekočinah (hidrodinamika, aerodinamika). Velikost in smer hitrosti v toku prikazujejo tokovnice; čim gostejše so na določenem območju, tem večja je hitrost tekočine. Splošni opis tokov je zelo zapleten; deloma ga lahko izračunajo z zmogljivimi računalniki ali izmerijo na modelih v vetrovniku. V laminarnem toku kapljevin (če so nestisljive in v njih ni notranjega trenja) veljajo preproste zakonitosti (Bernoullijeva enačba). V plinih (posebej pri velikih hitrostih) poleg notranjega trenja (to zvišuje temperaturo plina) še opazna sprememba gostote in drugih fizikalnih lastnosti. V laminarnem toku drsijo plasti razl. hitrosti druga ob drugi in ne ustvarjajo vrtincev; v turbulentnem toku nastajajo vrtinci. Katera od teh tokovnih oblik se pojavi, je odvisno od Reynoldsovega števila. Vrtinčenje tekočine ob obtečenem telesu zelo moti tok in povečuje upor, z ustrezno obliko obtečenega telesa pa ga je mogoče zmanjšati. Pri hitrostih telesa, ki so večje od hitrosti zvoka v snovi (zvočna hitrost), nastane Machov stožec. Tokovi v nadzvočnem območju se zelo razlikujejo od podzvočnega, kar zahteva drugo obliko telesa (npr. nadzvočna letala). Ugodno obliko takšnih letal dobijo pri poskusih z modeli v vetrovniku.
Dostopnost