Germani, ljudstvo Indoevropejcev; od drugih indoevropskih ljudstev (najbliže so jim bili Kelti in Italiki) so se Germani razlikovali po jezikovnih značilnostih, po prvem (germanskem) premiku soglasnikov. Imena Germani sami niso nikoli uporabljali. Verjetno se je prvič pojavilo v Pozejdonijevi Historiai, nastali ok. 80 pr. n. š. Po Tacitu je bilo to ime za pleme Tungrov (na levi strani Rena); nato je označevalo celotno ljudstvo. Germanska plemena so imela pred tem stike z antičnim svetom (Bastarni, Kimbri, Tevtoni, Svebi); pod Ariovistom so prestopila Ren, 58 pr. n. š. jih je premagal Cezar. Rimljani so skušali zavzeti območje med Renom, Donavo, Moravo in Labo; poraz Vara leta 9 je končal prodor (Arminij, Marbod). Vrhunec spopada med Germani in Rimljani so bile markomanske vojne (167–181), sledile so nove razdelitve germanskih plemenskih zvez (Alemani, Burgundi, Franki, Gepidi, Goti, Langobardi, Sasi, Turingijci, Vandali). Razširjenost Germanov v srednji Evropi dokazujejo arheološke najdbe. Naselbinska in kulturna kontinuiteta do začetka predrimske železne dobe (jastorfska kultura) obstaja samo med rekama Vezera in Aller, Odro ter severno srednjo Nemčijo. Iz skupin prebivalcev na tem območju izhajajo polabski Germani. Posamezne skupine so od 1. st. pr. n. š. od tam prodirale proti J; nekatere so se izločile iz zveze in se naselile v Moldaviji (Bastarni). Germani iz Danske in Švedske so se v obdobju rimskega cesarstva selili proti jugu. Tako so kmalu začele nastajati večje kulturne enote s posebnostmi v jeziku in običajih (severni, vzhodni, zahodni Germani), socialni diferenciaciji (svobodni, delno svobodni, sužnji); kmalu je nastal tudi vodilni sloj; prevzel je dele rimske materialne kulture in rimske običaje; dokazi so knežji grobovi. Temelj gospodarstva so bili razvito poljedelstvo (individualna lastnina zemljiške posesti) in živinoreja. Značilna naselbina je bila vas. Ta ni nikoli presegla določene velikosti (20–25 hiš). Vaške zveze niso bile zelo trdne (tri do štiri generacije), zato pogoste selitve naselbin. To je vplivalo tudi na trdnost plemen; komaj kakšno pleme, znano iz 1./2. st., je obstajalo še v 3./4. st. Krščanstvo se je uveljavljalo različno, na J pri Gotih (škof Wulfila, ok. 341), Frankih (Klodvig I., ok. 500), pri Alemanih, Bajuvarih in Burgundih (6. st.) prej kot v Skandinaviji (11. st.).
Dostopnost