nemški kralj (Rex Germanorum, nemško Deutscher König), naziv nemških vladarjev v srednjem veku. Volili so jih cerkveni in posvetni knezi, pri tem so največkrat upoštevali dedni red; pozneje je nemške kralje volilo le sedem volilnih knezov (državnopravna ureditev na podlagi zlate bule 1356). Nemški kralji so imeli od Otona I. naprej tudi pravico postati rimski cesarji. Kronali so jih papeži in si zato lastili pravico do preverjanja in odločanja o tem, kateri kandidat bo dejansko izvoljen. 1338 je rhensejska volilna zveza ta privilegij papežev zavrnila, kar je pomenilo, da so nemški kralji po tem lahko pridobili naslov rimskih cesarjev ne glede na to, ali so bili kronani v Rimu ali ne.
Dostopnost