kikladska kultura (kikladska doba), kultura bronaste dobe (pred 3000 in do ok. 1100 pr. n. š.) na grških Kikladih. Njeni začetki v srednji mlajši kameni dobi pričajo o povezavah z grško celino in Malo Azijo: trgovina z obsidianom na Melosu od 8./7. tl., najstarejša neolitska naselbina na otoku Saliagos pri Antiparosu ok. 4800, nekropola v Kefali na Kei ok. 3600; obdelava kovin že pred 3000 pr. n. š. Vrhunec kikladske kulture v 3. tl.; posamezne izraze te kulture, ki se časovno in krajevno deloma tudi križajo med seboj, označujemo z imeni glavnih najdišč. Keramika zgodnje kikladske kulture (posode s stožčastimi vratovi, večdelne posode za darovanja) kaže oblikovno raznolikost in čedalje večjo barvitost, med kamnitimi posodami so tudi posode v obliki koč in templjev. »Kikladske pekače« so najbrž uporabljali kot pripomočke pri obredih na grobovih. Najpomembnejši dosežek kikladske kulture so marmornati idoli, večinoma neoblečene ženske figure, ki se zelo razlikujejo od zajetnih neolitnih figur, kakršne poznamo s Krete, s celine in iz Male Azije; po velikosti zelo različne, po obliki abstraktno shematične. Figurice (večinoma so jih polagali v grobove) ne predstavljajo samo ženskih boginj, so pa povezane z določenimi eshatološkimi predstavami kikladske religije. Vešči pomorščaki, ki so razširjali kikladsko kulturo, so navezali stike z Malo Azijo, Prednjim Orientom in Egiptom in so zaradi nahajališč kovin očitno segli celo do obalnih pokrajin z. Sredozemlja (do Iberskega polotoka). V srednjekikladski in poznokikladski dobi (prva in druga polovica 2. tl. pr. n. š.) je kikladska kultura pod vplivom minojske Krete (kretsko-mikenska kultura); po katastrofalnem vulkanskem izbruhu na Teri (začetek 15. st.; Santorin) so otoki za nekaj časa opusteli in nato padli pod vpliv mikenske grške celine. Utrjene naselbine kot Filakopi (III) ok. 1100 pr. n. š. porušene.
Dostopnost