1. Vidmar, Milan, slovenski elektrotehnik, šahist, *22.6.1885 Ljubljana, †9.10.1962 prav tam; kot strojnik se je preusmeril v elektrotehniko. V svojem času med najboljšimi strokovnjaki za transformatorje in prenos električne energije na svetu. V Ljubljani utemeljil moderen študij elektrotehnike, ustanovil elektrotehniški inštitut (zdaj se imenuje po njem); redni član SAZU (1940), predsednik AZU oz. SAZU (1942–45). Napisal vrsto strokovnih, poljudnoznanstvenih in filozofskih knjig, pridobil pa si je tudi sloves največjega šahovskega amaterja vseh časov.
Sorodna gesla: Slovenska akademija znanosti in umetnosti2. Vidmar, Josip, slovenski kritik, brat M. Vidmarja, *14.10.1895 Ljubljana, †11.4.1992 prav tam; po gimnaziji avstrijski vojak, v ruskem ujetništvu, študiral v Pragi, na Dunaju, diplomiral v Ljubljani. S književno kritiko, esejistiko in prevajanjem se je ukvarjal od študentskih let; urejal in pisal v številne revije, bil dramaturg Slovenskega narodnega gledališča. Med drugo svetovno vojno eden od ustanoviteljev OF, predsednik izvršnega odbora OF in SNOS, po vojni predsednik prezidija ljudskega sveta Ljudske republike Slovenije, profesor teorije drame na Akademiji za igralsko umetnost, redni član SAZU (1949), predsednik SAZU (1952–76). Pol stoletja najvplivnejši kritik se je skliceval na evropsko literarno klasiko, pred vojno zagovarjal ideološko neodvisnost umetnosti (ob Kocbekovem Strahu in pogumu od tega načela odstopil), širjenje realizma s fantastiko, v 60. letih v imenu organskosti odklanjal modernizem v dramatiki in poeziji. Eseje posvetil O. Župančiču (1935, 1978), F. Prešernu (1954), I. Cankarju (1969, 1976); prevajal ruske, francoske in nemške književnike, urejal dela slovenskih pisateljev in v Obrazih (1979) zarisal duhovne portrete sodobnikov.
Druga dela: Kulturni problem slovenstva (1932), Misli (1964; 1966 Prešernova nagrada), K našemu trenutku (1973), Presoje (1980), Esej o lepoti (1981–82), Mrtvaški ples (1983), Slovensko pismo (1984), Sile časa (1985).
Dostopnost