Mozart [mócart], avstrijska skladatelja:1. Mozart, Leopold, *krščen 14.11.1719 Augsburg, †28.5.1787 Salzburg; 1743 violinist, 1757 dvorni skladatelj, 1763 vicekapelnik na dvoru salzburškega knezoškofa, pisal orkestralno, komorno in cerkveno glasbo ter pomemben Poskus temeljne violinske šole (Versuch einer gründlichen Violinschule, 1756).2. Mozart, Wolfgang Amadeus, sin L. Mozarta, *27.1.1756 Salzburg, †5.12.1791 Dunaj; izšolal se je pri očetu in že zelo zgodaj zbujal občudovanje na koncertnih turnejah (od 1762 mdr. Dunaj, München, Pariz, London, Haag, Amsterdam, Ženeva), postal 1769 koncertni mojster na dvoru salzburškega knezoškofa, se še izpopolnjeval v Italiji, kjer je za svoje skladbe dobil pomembna priznanja, pri G. B. Martiniju, 1777 potoval v Mannheim, Pariz in München, se 1778 po posredovanju svojega očeta vrnil na salzburški dvor, se 1781 dokončno razšel z nadškofom, nato pa od 1781 živel kot svobodni skladatelj na Dunaju; tam je v gmotnih stiskah – kljub številnim velikim uspehom (tudi v Pragi in Potsdamu) – tudi umrl. 1782 se je poročil s Constanzo, rojeno Weber, sestrično C. M. von Webra. – Oče, ki se je ob sinovem šolanju izkazal za zelo daljnovidnega, ga je seznanil skoraj z vsemi glasbenimi središči, tako da je Mozart osvojil vse kompozicijske sloge svoje dobe in jih z vsestransko nadarjenostjo tako prekosil, da je v vseh kompozicijskih zvrsteh ustvarjal popolne in za dunajski klasicizem reprezentativne skladbe. Še posebej se je to pokazalo – ob Mozartovem močnem nagnjenju k dramatičnosti – pri gledaliških stvaritvah. Opero buffo je iz prvotnega dvorsko uglajenega sloga vzdignil do del s širokim čustvenim razponom, kot so Figarova svatba (Le Nozze di Figaro, 1786), Don Giovanni (1787) in Così fan tutte (1790); v Idomeneu (1781) je z glasbenim dramatiziranjem osvobodil že močno okorelo shemo opere serie; Čarobna piščal (Die Zauberflöte, 1791) pomeni sintezo njegovega opernega ustvarjanja; segala je prek dunajskega klasicizma in postala zgled za glasbeno in literarno romantiko. V velikih operah se je Mozartu z bogato in diferencirano orkestrsko govorico posrečilo postaviti na oder »realistične« in psihološko verjetne like. V njegovih simfonijah in instrumentalnih koncertih so se zlili italijanski vplivi z dosežki mannheimske šole in nemškega kontrapunkta. Med Mozartove največje inovacije sodi komorna glasba, kjer je odlično povezal polifoni (polifonija) in homofoni (homofonija) način komponiranja. Njegova glasba vsebuje vse bogastvo glasbene kulture 18. st. in hkrati odseva novi položaj meščanskega umetnika v dvorni družbi. Prav zato je postal Mozart vodilna osebnost vse novejše glasbene zgodovine.
Druga dela: opera buffa Vrtnarica zaradi ljubezni (La finta giardiniera, 1775); opera seria Mitridat, pontski kralj (Mitridate, Rè di Ponto, 1770), Askanij v Albi (Ascanio in Alba, 1771), Scipionove sanje (Il sogno di Scipione, 1772), Lucio Silla (1772), Kralj pastir (Il Rè pastore, 1775) in Titova blagost (La Clemenza di Tito, 1791); spevoigre Bastien in Bastienne (Bastien und Bastienne, 1768), Zaïde (1779), Beg iz seraja (Die Entführung aus dem Serail, 1782) in Gledališki direktor (Der Schauspieldirektor, 1786); 41 simfonij; divertimenti, serenade in plesi za orkester; solo koncerti: 21 klavirskih, devet (za tri ni gotovo) violinskih, štirje za rog, dva za flavto, po en za oboo, klarinet in fagot; koncertantne skladbe za razl. zasedbe; komorna glasba (26 godalnih kvartetov, šest godalnih kvintetov, osem klavirskih triov, 41 violinskih sonat, serenade za pihala); 19 sonat, 15 variacijskih skladb, rondoji in fantazije za klavir; oratorij Dolžnost prve zapovedi (Die Schuldigkeit des ersten Gebotes), nedokončani Requiem, kantate in druge vokalne skladbe; cerkvena glasba, mdr. 18 maš. Seznam del, ki ga je sestavil L. von Köchel, obsega več kot 600 skladb.
Dostopnost