Levstik, Fran, slovenski pesnik, pripovednik, kritik in jezikoslovec, *28.9.1831 Dolnje Retje, †16.11.1887 Ljubljana; študiral bogoslovje v Olomoucu, a bil zaradi ovadbe o nemoralnosti zbirke Pesmi (1854) primoran odnehati. Jezikoslovno izobrazbo si je pridobil na predavanjih F. Miklošiča na Dunaju. Služboval kot domači učitelj, tajnik tržaške Slavjanske čitalnice in Slovenske matice, urednik lista Naprej in nemško-slovenskega slovarja. Na Dunaju izdajal satirični list Pavliha, bil kontrolni urednik slovenske izdaje Državnega zakonika, nazadnje skriptor licejske knjižnice v Ljubljani. Pesniti začel v gimnaziji. V Pesmih opustil romantiko, stalne oblike, razkošne metafore ter z opisom, neposredno izpovedjo in stvarnim pogledom na življenje napovedal realizem. Ljubezen v Toninih pesmih (1855–58) razumsko nadzoroval in navezal na opis narave, v Franjinih pesmih (1869–72) pa oblikoval dnevniško. Med pripovednimi je najbolj znana balada Ubežni kralj, novost v mladinskem slovstvu so Otročje igre v pesencah (1880–82). V dramatiki se je preskusil z uprizoritvijo komedije Juntez (1855), Jurčičevo prozno predlogo za zgodovinsko tragedijo Tugomer (1876) predelal v verze. Postopni razvoj pripovedništva, ki naj kultivira in narodnostno vzgaja preprostega bralca, je programiral v potopisu Popotovanje iz Litije do Čateža (1858). Sam ga je uresničil v ljudsko kultivirani umetni pripovedki o prebrisanem silaku Martinu Krpanu (1858), prikaz neuspešnega izbobraženca Deseti brat (1868) pa je ostal fragment. Za pisanje v duhu slovenskega jezika (skladnje) se je zavzel v Napakah slovenskega pisanja (1858). Zaradi časnikarskega, političnega in društvenega dela, boja za preživetje in spopadov s konservativnostjo staroslovencev številnih zamisli ni izpeljal. Pomembna kritika, ki je zrasla ob literarni klasiki in razsvetljenski estetiki, a z načelom objektivne naravnanosti in idealizacije pripravila slovensko različico realizma.
Dostopnost