konzul [latinsko],
1. zgodovina: 1) v antičnem Rimu najvišja uradnika na vrhu republike; ljudska skupščina ju je izvolila vsako leto na novo; imena konzulov so označevala leto (t. i. »eponimna« uradnika); sprva samo patriciji, od 367 pr. n. š. so vsako leto enega imenovali plebejci. Konzula sta imela kot nosilca imperija po položaju najvišja pooblastila pri sprejemanju odredb in ukazov, sklicevala sta senat in komicije, izvrševala sklepe in še v 1. st. pr. n. š. poveljevala v vojni. V obdobju cesarstva je konzulat izgubil pomen, na koncu samo še častna funkcija. 2) naslov treh najvišjih francoskih državnih uradnikov med konzulatom (1799–1804; trije konzuli: 1799–1802, Napoleon I. dosmrtni konzul 1802–04).

Sorodna gesla: Brut | cenzor | Ciceron | Cincinat | časovno štetje | diptih | Duilij | Fabijci | Flaminij | imperij | intendant | komiciji | kurulski magistrati | kvestor | Lepid | magistrat | nobiles | patriciji | plebejci | Pompej | pretor | prokonzul | rimska zgodovina
2. pravo: organ države, ki v drugi državi izvršuje določene funkcije za svojo državo in zastopa interese državljanov svoje države na svojem konzularnem območju. Poklicni konzuli so poklicni diplomati; častni konzuli so pogosto uspešni gospodarstveniki, umetniki, znanstveniki ali državljani države, v kateri je konzulat.

Sorodna gesla: konzulat


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek