Prusija, sprva dežela baltskih Prucov (Prusov) med spodnjim tokom Visle in reko Nemen, ki so jih zaman poskušali pokristjaniti (11./12. st.). 1226 je vojvoda Konrad Mazovski za boj proti Prucom poklical na pomoč nemški viteški red. Vitezi nemškega viteškega reda so deželo podjarmili in (1230–83) pokristjanili njene prebivalce. Po porazu pri Tannenbergu (1410) proti poljsko-litovski vojski je bila moč nemškega viteškega reda zlomljena. Drugi toruński mir (1466) je deželo razdelil: del (Gdansk, Elbląg ter območje med Viselskim zalivom in Mazurijo) je prišel pod Poljsko, preostali del pa v fevdalno odvisnost do poljske krone. Veliki mojster reda Albert Hohenzollern (1490–1568) je 1522 prestopil v protestantizem in Prusijo kot posvetno vojvodstvo vzel od Poljakov v fevd. 1618 je Prusija pripadla volilni kneževini Brandenburg, 1657 in pozneje (1660) z mirovnim sporazumom v Olivi pa se je dokončno osamosvojila izpod Poljske. Vladarji Brandenburga-Prusije so zasedli nove pokrajine (mdr. Magdeburg) in izpeljali velikopotezne vojaške, upravne in finančne reforme. Naselitev hugenotov je razvoj samo še pospešila. Naslednik Friderika Viljema Velikega, Friderik III. (od 1701 kralj Friderik I.), je bil uspešen predvsem na kulturnem področju. 1694 je ustanovil univerzo v Halleju, 1696 akademijo umetnosti, 1700 pa (pod vplivom G. W. Leibniza) še znanstveno društvo (predhodnik akademije znanosti). Sledila je načrtna graditev Berlina, najpomembnejši dogodek tega obdobja pa je bila prav gotovo ustanovitev pruske kraljevine, ki ni sodila v okvir Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. Cesarjevo priznanje suverenosti pruske kraljevine je omogočilo širitev na območje celotnega prusko-brandenburškega ozemlja. Med vladavino Friderika Viljema I. vzpostavitev strokovnih resorjev, t. i. generalnega direktorija (1723), in vzgoja uradniškega stanu, ki skrbno izpolnjuje dolžnosti. Z notranjo kolonizacijo in rastjo prebivalstva, z merkantilističnim gospodarstvom in z oblikovanjem močne vojske je Friderik Viljem začrtal prusko politiko tako v nemškem kot tudi v evropskem prostoru. Njegov sin Friderik II. Veliki se je imel za »prvega služabnika države«. Svojim podrejenim je zagotovil popolno svobodo vere, z reformami zakonodaje pa je prusko splošno deželno pravo (1794) razširil na vsem nemškem območju. Z močno vojsko se je lahko uspešno upiral zahtevam habsburške monarhije. V šlezijskih vojnah (1740–42, 1744/45) je zasedel Šlezijo in jo v sedemletni vojni (1756–63) proti Avstriji, Franciji, Rusiji, Saški in cesarski vojski tudi obdržal. Friderik II. je začel boj za prevlado v nemškem prostoru med Avstrijo in Prusijo, boj, ki je določal nemško zgodovino vse do 1866. 1772 se je s prvo delitvijo Poljske ponovno povečalo ozemlje Prusije. Friderikova naslednika (Friderik Viljem II. in Friderik Viljem III.) uspeha svojega očeta oz. starega očeta nista mogla ponoviti. Deloma je bila za to kriva neuspela koalicija proti Napoleonu, deloma takratne razmere v s. Evropi. Več uspeha je dežela imela ob drugi in tretji delitvi Poljske, ko je pridobila vrsto novih pokrajin. V novi vojni z Napoleonom (1806/07) je Prusija doživela popoln poraz (Jena), mirovni sporazum pa je zmanjšal njen obseg na polovico. Med vladanjem ministra H. F. K. Steina (1807/08) in K. A. Hardenberga (1810–12) notranje reforme, G. J. D. von Scharnhorst in A. von Gneisenau pa sta reorganizirala vojsko. V Berlinu so se v tem obdobju zbrali najprodornejši misleci tedanje Nemčije (J. G. Fichte, F. Schleiermacher in W. von Humboldt) in z ustanovitvijo berlinske univerze postavili temelje eni najboljših visokih šol na vsem nemškem območju. Posledice reorganizacije je bilo mogoče najprej čutiti na vojaškem področju. Nemška vojska je pod Blücherjevim vodstvom odločilno prispevala k Napoleonovemu porazu. Nasploh se je 1815 za Prusijo začelo obdobje prenove. Najprej je na dunajskem kongresu poleg starih pokrajin pridobila še nove, s karlovarskimi sklepi pa je v Avstriji našla zanesljivega zaveznika. Večje uspehe pruske razširitve je preprečil kralj Friderik Viljem sam, saj ni znal prisluhniti zahtevam po združitvi nemških dežel niti ni izpolnil obljube o sprejetju vsedržavne ustave. Nasprotno, 1823 je k upravljanju pritegnil precej konservativne provincialne stanove. Več sreče je imela dežela na gospodarskem področju. Že 1834 je bila zasnovana znamenita carinska unija, ki je omogočila poznejšo združitev Nemčije, 1838 pa so začeli pospešeno graditi železniško omrežje. Pariška revolucija 1848 je tudi v Berlinu sprožila revolucionarno vrenje. Kralj Friderik Viljem IV. je moral imenovati liberalne ministre in privoliti v izvolitev pruske narodne skupščine. Toda oktroirana ustava iz 1848 in njena revidirana različica iz 1850 sta vsebovali izrazito konservativne poteze. Pruski deželni zbor, izvoljen na podlagi razdeljene volilne pravice, je bil sestavljen iz poslancev in zgornjega doma (od 1854). Cesarsko krono, ki mu jo je 1849 ponudil frankfurtski parlament, je pruski kralj zavrnil, hkrati pa je (zaradi odpora Avstrije) propadel tudi Radowitzev načrt za združitev Nemčije (1850). Po nastopu mladega princa regenta Viljema (kot Viljem I. pruski kralj 1861–88) je za kratko obdobje prevladala liberalnejša politika (t. i. »nova doba«). Toda že ustavni spor, nastal, ko se je parlament uprl reformam v vojski, je (skupaj z nastopom O. Bismarcka) pokazal, da bo notranja politika sledila volji krone. Svojo moč je Bismarck potrdil tudi z zunanjo politiko, predvsem pa z zmago v avstrijsko-pruski vojni in avstrijskim umikom iz nemških dežel. Sledila je priključitev Schleswig-Holsteina, Hannovra, dežele Hessen-Kassel, Nassaua in svobodnega mesta Frankfurt na Majni, sklenitev Severnonemške zveze ter priključitev j. dežel. Priložnost za skupen nastop vseh nemških dežel se je pokazala že štiri leta pozneje v vojni s Francijo (nemško-francoska vojna 1870/71), ki jo je namenoma izzval Bismarck. Vse nemške dežele so v vojno poslale svoje vojake in s tem pokazale pripravljenost za oblikovanje nemške države; ta je bila ustanovljena 1871 s pristopom j. dežel. Bismarck je dosegel svoj cilj. Nemčija se je združila pod pruskim vodstvom, pruska premoč pa se je odrazila tudi v tem, da je pruski predsednik vlade postal tudi državni kancler. Sledilo je obdobje kulturnega boja, politike svobodne trgovine in konservativne opozicije. Problematika, prej omejena zgolj na Prusijo, se je razširila na vso državo. V strankarskem življenju sta konec 70. let imela največ uspeha Center in socialdemokracija, vendar je narodnoliberalni tabor skupaj s konservativci uspešno preprečeval spremembo tristanovskega volilnega zakona. Ta se je prvič spremenil šele v obdobju »vlade, ki je temeljila na zaupanju vojaških svetov«, torej v obdobju nemške revolucije (München, Berlin). Po kratkem revolucionarnem obdobju (od novembra 1918 do januarja/februarja 1919) so v pruskem deželnem zboru po volitvah (1919) zmagali socialdemokrati, skupščina pa je sprejela ustavo Svobodne države Prusije. V nasprotju z državno vlado, v kateri so se menjavale koalicije večinoma meščanskih strank, je imela pruska socialdemokracija s predsednikom vlade O. Braunom in notranjim ministrom C. Severingom oblast precej zanesljivo v svojih rokah. Braunov kabinet se je obdržal celo še kratko obdobje po zmagi nacistov (NSDAP) na volitvah 1932. Šele julija 1932 je Brauna zamenjal (t. i. »pruski udar«) F. von Papen, njega pa (aprila 1933) H. Göring. Hitro po Göringovem nastopu je Hitler prevzel vso oblast in razpustil deželni zbor. Pruska ministrstva so (razen finančnega) združili v skupna državna ministrstva. Sledila je druga svetovna vojna, nato prihod in zasedba zaveznikov, odcepitev pokrajin v. od črte Odra–Nisa (Poljska) ter formalna razpustitev (25.2.1947) pruske države.
Dostopnost