Palestina [‘dežela Filistejcev’], arabsko Filastin, hebrejsko Erez Jisrael, v religiji pogosto tudi Sveta dežela, pokrajina na sredozemskem robu Arabskega polotoka, med v. obalo Sredozemskega morja in Jordanskim tektonskim jarkom, oz. med Sinajskim polotokom in Libanonom; ravna in rodovitna, a s pristanišči revna obala prehaja v notranjosti v zakraselo, apnenčasto hribovje, visoko do 1100 m, ki se na V strmo spušča v 5–30 km širok in globoko vrezan tektonski jarek Jordana; prometno ugodna ravnina Jezreel razločno deli hribovje v notranjosti na s. del Galilejo in j. del Samarijo in Judejo: celoten J Palestine zavzema puščava Negev; v Jordanskem tektonskem jarku se od S proti J vrstijo: zdaj meliorirana kotlina Hule (165 m nad morjem), Galilejsko jezero (212 m pod morjem), dolina Jordana, Mrtvo morje (396 m pod morjem) in Wādī al Arabah, ki se spušča proti Akabskemu zalivu. Sredozemske zimske padavine pojemajo od obale proti notranjosti (umetno namakanje) v v. in j. smeri. Palestina je kot britansko mandatno ozemlje obsegala 26.300 km2 in imela 1,9 mln. preb. (1947); 1948 je bila razdeljena na večji, z. del, ki je pripadel Izraelu, in manjši, v. del, ki je pripadel Jordaniji.
Zgodovina: zgodovina Palestine do rimskega cesarstva je pod geslom Judje. Po razpadu rimskega cesarstva 395 je Palestina prišla pod Bizanc. 634–638 so jo osvojili Arabci. V obdobju nesloge med islamskimi oblastniki je 1099–1187 delno prišla pod križarje kot kraljevina Jeruzalem. Od 1517 pod turško oblastjo. 1917/18 so jo ob pomoči Arabcev osvojile britanske oborožene sile, ki so porazile nemško-turško vojsko. Ker so želeli Jude v prvi svetovni vojni pridobiti na stran zaveznikov, so jim z Balfourjevo deklaracijo (2.11.1917) obljubili ustanovitev judovske »domovine« v Palestini, hkrati pa so tudi Arabcem obljubili za njihovo pomoč proti Turkom neodvisno arabsko državo (z nejasnimi mejami na Z). Te nejasne obljube so po prvi svetovni vojni sprožale nenehna nasprotja med Judi in Arabci. V obdobju britanskega mandata nad Palestino (1920–48) močno priseljevanje Judov. 1923 odcepitev območij v. od Jordana (Transjordanija, od 1950 Jordanija). Ko je Velika Britanija 14.5.1948 končala svoj mandat, je bila ustanovljena neodvisna država Izrael. Tako arabsko-izraelska vojna junija 1967 kot tudi jom kipurska vojna oktobra 1973 sta zaostrili palestinsko vprašanje (več kot 1,5 mln. Palestincev v begunskih taboriščih zunaj izraelskega državnega ozemlja). Ko se je Jordanija 1988 odpovedala območjem pod izraelsko zasedbo na z. bregu Jordana, so razglasili neodvisno palestinsko državo (Zahodni breg in Gaza). Z mirovnim sporazumom med Izraelom in Palestinci (1993, veljaven 4.5.1994) so dobili Palestinci avtonomijo na območju Gaze in Jeriha. Septembra 1995 podpisan nov sporazum, s katerim so Palestinci dobili samoupravo na večini Zahodnega brega. Predsednik t. i. palestinskega urada je od 1989 vodja PLO Y. Arafat. Toda številni nemiri kažejo, da je mir na tem območju zelo krhek. Sporazum med PLO in Izraelom je obstal na mrtvi točki, ko so se Izraelci marca 1997 odločili, da bodo prekršili dogovor in nadaljevali graditev judovskih naselij in po 2000, ko je v Izraelu prišel na oblast A. Sharon. Sharon se z Arafatom noče pogajati, tudi za ZDA ni nesporni voditelj palestinskih avtonomnih ozemelj. Zato mora Arafat popuščati v notranjih palestinskih zadevah. Marca 2003 oblikovani vladi, ki jo je vodil Mahmud Abbasa Abu Mazena, ni uspelo doseči dogovora s Hamasom in drugimi skrajnimi islamskimi organizacijami, zato je premier septembra odstopil. Po vladni krizi je kabinet novembra 2003 prevzel Ahmed Kurei.
Dostopnost