plansko gospodarstvo (centralno vodeno gospodarstvo), gospodarska ureditev, pri kateri je v nasprotju s tržnim gospodarstvom celotno gospodarsko dogajanje načrtovano in vodeno z osrednjega mesta. Z uskladitvijo posamičnih načrtov v celotni načrt določa država mdr. proizvodnjo, investicije, razdelitev dohodka, delno tudi kadrovski izbor za delovno mesto, izbor potrošnih dobrin in varčevanje. Trdno določene cene nimajo nikakršne gospodarske usmeritvene funkcije. Načrtovanje gospodarskega razvoja za daljše gospodarsko obdobje (npr. petletni načrt) naj bi omogočilo racionalno uskladitev vseh gospodarskopolitičnih in družbenopolitičnih ukrepov. Če želi država z načrtovanjem doseči uresničitev svojih političnih ciljev, postane plansko gospodarstvo politični instrument totalitarnega sistema, ki želi povečati učinkovitost gospodarstvo s podržavljanjem zemlje in vseh proizvajalnih sredstev. Države v razvoju prav tako zaradi nameravanega hitrejšega razvoja uporabljajo centralno vodenje, ki pa se ne spušča v podrobnosti in dopušča podjetniško zasebno pobudo. Plansko gospodarstvo je uvedel komunistični socializem in je veljalo za edino gospodarsko obliko, kjer sta bila zagotovljena polna zaposlenost in odpornost proti gospodarskim krizam. Dokazano pa je, da so tudi države s centralno vodenim gospodarstvom izpostavljene gospodarskim nihanjem; seveda so ta drugačne narave kot v tržnem gospodarstvu; pri spremembah načrtov ali napačnem načrtovanju ni bil nihče odpuščen, dejavnik delo pa je bil v sicer polno zaposlenih podjetjih neproduktivno zaposlen: vendar so presežne zmogljivosti dale slutiti na zakrito brezposelnost. Racioniranje porabe, dobavni roki in dolge čakalne vrste so znaki prikrite inflacije. – Zmerni socialisti pričakujejo od centralnega načrtovanja na področju investicij (ob siceršnjem tržnem gospodarstvu na področju porabe) doseganje stalnega in stabilnega gospodarskega razvoja; vendar se tudi to predvidevanje v industrijsko razvitih državah ni uresničilo. Zaradi slabih izkušenj s planskim gospodarstvom v socialističnih državah po drugi svetovni vojni so se konec 80. let države Sveta za vzajemno gospodarsko pomoč (SEV) odvrnile od planskega gospodarstva in se usmerile v tržnogospodarske sisteme. V kriznih primerih (vojne, krize) pa tudi nasprotniki planskega gospodarstva in zagovorniki tržnega gospodarstva priznavajo potrebnost državnih posegov v sam tržni mehanizem.
Dostopnost