pravni pozitivizem, od druge polovice 19. st. prevladujoče razumevanje prava, ki enači pravo z normami vedenja, veljavnimi v določeni državi (ti zakoni v resnici veljajo, jih uporabljajo in jih večinoma upoštevajo). Teh norm tudi ni treba utemeljevati. Skrajna oblika pravnega pozitivizma je nauk, po katerem sme država prosto sprejemati zakone, če lahko zagotovi, da bodo upoštevani.
Dostopnost