trenje, sila, s katero delujejo trdna telesa, ki se dotikajo, drugo na drugo. Velikost trenja je odvisna od neravnin na površini (hrapavost), snovi in hitrosti gibanja; da telo spravimo v gibanje, moramo najprej premagati silo lepenja; merimo jo lahko npr. na klancu: kot α povečujemo, dokler telo ne zdrsne. Takrat je sila trenja FT izenačena s komponento teže G, ki deluje v smeri klanca FK. Zaradi delovanja sile lepenja npr. lahko zabijemo žebelj v les. Pri gibanju telesa s konstantno hitrostjo mora gonilna sila premagovati konstantno silo trenja – drsno trenje, ki deluje med telesom in podlago. Če je gonilna sila večja od sile trenja, se telo pospešuje. Trenje je pri lepenju in drsenju sorazmerno z normalno silo FN, s katero telo pritiska pravokotno na podlago. Sorazmernostni koeficient med težo in trenjem je koeficient trenja. Pri drsenju je ta nekoliko manjši kakor pri lepenju (Coulombov zakon trenja, C. A. de Coulomb). Zaradi dela, ki se opravi pri premagovanju trenja, se sprošča torna toplota. Ta lahko povzroči npr. pregretje drsnih ležajev. Trenje lahko zmanjšamo z ustreznimi mazivi in obdelavo tornih površin. Kotalno trenje nastane pri valjenju telesa po površini (npr. kolo na tračnici). Je veliko manjše od drsnega trenja. V tehniki zato namesto drsnih navadno uporabljajo kroglične ležaje. Notranje trenje (kapljevinsko trenje) so sile, ki delujejo med mikroskopskimi delci tekočine (kapljevine ali plina) in stenami trdnih teles v okolici. Nastane pri pretakanju po cevi ali gibanju teles po tekočih snoveh. Pri majhnih hitrostih v laminarnem toku nastane Stokesovo trenje; to je sorazmerno s površino telesa, viskoznostjo tekočine in se linearno povečuje z njeno hitrostjo. Pri večjih hitrostih nastane Newtonovo trenje; je sorazmerno z gostoto tekočine, čelnim presekom telesa in kvadratom hitrosti (aerodinamika).
Dostopnost