ogljik (latinsko carboneum), simbol C, kovinski kemijski element, vrstno število 6, atomska masa 12,01115, pojavlja se v razl. modifikacijah, kristaliničen kot diamant in grafit, deloma amorfen kot črni ogljik (saje, koks, lesno oglje idr.), heksagonalen v meteoritih; prvi alotropen ogljik so odkrili 1985 (fuleren). Ogljik se raztaplja le v staljenem železu, niklju, kobaltu in platinskih kovinah; tali se pri 3800 °C (pri normalnem tlaku). Z deležem 0,087 % je med pogostejšimi elementi v zemeljski skorji, na trinajstem mestu. Celotni delež ogljika ocenjujejo na 41 bilijard t. S kisikom zgori ogljik nepopolno do ogljikovega monoksida, popolno do ogljikovega dioksida, pri gorenju 1 g ogljika se sprosti toplota ok. 33 kJ. Sposobnost ogljika, da lahko tvori milijone razl. spojin, je nujni pogoj za življenje (organska kemija). Ogljik ima pomembno vlogo kot katalizator pri spreminjanju vodika v helij v notranjosti zvezd stalnic, pri poteku Bethe-Weizsäckerjevega cikla. Ogljikovi izotopi so od 106C do 156C. Ogljik, ki ga najdemo v naravi, je zmes 98,89 % 126C in 1,11 % 136C. Z določitvijo atomske teže 126C = 3812,0000 je bila od 1.1.1962 postavljena nova osnova za navajanje atomskih tež (prej kisik 168O = 16,0000). Medtem ko so radioaktivni izotopi 106C, 116C in 156C umetni s kratkim razpolovnim časom, je izotop 146C tudi v naravi. Na njegovem razpolovnem času 5570 let temelji radiokarbonska metoda (C 14).
Dostopnost