vzbujanje,
1. splošno: omogočanje, da kaj nastane ali začne kaj delovati.
2. fizika: pojav, pri katerem nihala, molekule, atomi, atomska jedra ali osnovni delci preidejo v vzbujeno stanje. Vzbujanje dosežemo z dovajanjem energije – s segrevanjem, z obsevanjem s svetlobo, z medsebojnimi trki delcev idr. Pri vrnitvi v osnovno stanje se razlika energij med vzbujenim in osnovnim stanjem odda z izsevanjem fotona ali oddajo kakšnega delca. Nihalo vzbudimo tako, da ga premaknemo iz ravnovesne lege. S segrevanjem trdnih ali tekočih snovi vzbujajo molekule in atome, ki nato žarijo (oddajajo svetlobo) z zveznim spektrom (npr. žarnica, črno telo). Atomska jedra se vzbudijo s sevanjem ali jedrskimi reakcijami in se v manj kakor 10–9 s vrnejo v osnovno stanje. Vzbujene osnovne delce imenujemo tudi resonance. Temni deli absorpcijskega spektra svetlobe so posledica vzbujanja z absorpcijo svetlobe.

Sorodna gesla: absorpcijski spekter | črno telo | foton | jedrska fizika | jedrska reakcija | kvazidelci | luminiscenca | neelastično sipanje | resonanca | sevanje | spekter | trk | vzbujeno stanje
3. elektrotehnika: proizvajanje magnetnega polja, npr. magnetnega polja z električnim tokom v vzbujevalni tuljavi (generator); vzbujanje električnih nihanj, npr. v nihajnem krogu.

Sorodna gesla: generator | nihajni krog | polje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek