socialdemokracija, označitev za stranke delavskega gibanja, sprva na marksističnem temelju, potegovale so se za preobrazbo gospodarskih, socialnih in političnih razmer z demokratičnimi sredstvi in brez revolucionarnih metod (demokratični socializem); obstajale v številnih državah. Prvo socialdemokratsko stranko sta 1869 v Eisenachu ustanovila A. Bebel in W. Liebknecht; kot Socialdemokratsko delavsko stranko, 1875 se je v Gothi združila s Splošno nemško delavsko zvezo F. Lassalla v Socialistično delavsko stranko Nemčije. V njej je kmalu prevladalo marksistično krilo. Ta uspešna stranka je bila z zakonom o socialistih prepovedana (1878–90), 1890 pa je kot Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) prišla iz ilegale in se po sijajnem volilnem rezultatu zelo okrepila. »Erfurtski program« (1891) je še izražal radikalni marksizem, ki ga je zagovarjal K. Kautsky (čakanje na »zakonito« revolucijo), v resnici pa se je po mnogih zastojih počasi uveljavil revizionizemE. Bernsteina. V sporu s socialnorevolucionarno skupino je v povezavi s svobodnimi sindikati in južnonemškimi socialdemokrati v nemški socialdemokraciji polagoma prevladala zmerna reformistična smer. SPD je 4.8.1914 glasoval za vojno posojilo. Marca 1916 je radikalna manjšina s Kautskym in Hugom Haasejem (1863–1919) izstopila iz frakcije in 1917 ustanovila Neodvisno socialdemokratsko stranko Nemčije (USPD); še bolj levo se je usmerila Spartakova zveza. Iz nje je 1918/19 izšla Komunistična partija Nemčije (KPD), 1920 se ji je priključil del USPD; drugi del se je 1922 vrnil k SPD. Med vojno je bil SPD v opoziciji, 1918/19 uveljavil socialdemokracijo in s F. Ebertom ustoličil prvega predsednika države. Ko se je odpovedal socialistični revoluciji, je SPD zapravil možnost za nadzor nad cesarju zvesto birokracijo, vojsko in pravosodjem. Ti so se namreč na moč trudili onemogočiti mlado demokracijo. Weimarsko koalicijo so sestavljali socialni demokrati, demokrati in center; socialnim demokratom so pripadali ministrski predsednik Ph. Scheidemann in državni kanclerji G. Bauer, H. Müller, predsednik parlamenta P. Löbe; glavno oporišče SPD je bila do 1932 Prusija. SPD je podpiral politiko sporazumevanja W. Rathenaua in G. Stresemanna. »Heidelberški program« (1925) je trdno vztrajal pri marksistični teoriji; SPD je 1933 odklonil zakon o posebnih pooblastilih, junija 1933 je bil prepovedan, veliko njegovih vodij aretiranih, več tudi ubitih. Po 1945 je SPD ponovno postavil na noge K. Schumacher, na sovjetskem zasedbenem območju se je SPD pod sovjetskim pritiskom povezal v SED. V Avstriji so se politično divergentne skupine 1888/89 pod vplivom V. Adlerja združile na hainfeldskem strankarskem shodu v marksistično usmerjeno Socialdemokratsko stranko Avstrije; ok. 1900 so v njej bili tudi nenemški narodi v monarhiji. Od 1897 je imela poslance v državnem zboru; brnski program iz 1899 si je zamišljal Avstrijo kot zvezno državo avtonomnih narodov. 1907 je bila druga najmočnejša skupina v državnem zboru. 1914 sprva večinska podpora »obrambni vojni«, pozneje vedno več nasprotnikov vojne. Po razglasitvi republike najprej najmočnejša stranka v Avstriji, državni kancler K. Renner; od 1920 v opoziciji; »linški program« (1926) pod močnim vplivom avstromarksizma. Krvavo zatrt upor proti Dolfußovi diktaturi 1934, stranka prepovedana. Po 1945 Socialistična stranka Avstrije. 1945–66 koalicija z Avstrijsko ljudsko stranko; iz njenih vrst zvezni predsedniki Th. Körner, A. Schärf, F. Jonas. V ideološkem pogledu so reformistične težnje prevladale nad marksističnimi idejami (Socialdemokratska stranka Avstrije). Pomembne socialdemokratske stranke (imenovane tudi socialistične stranke) so delovale in delujejo (tudi vladajo) še v vrsti drugih zahodnoevropskih držav, od 90. let 20. st. tudi v vzhodnoevropskih državah in nekaterih drugih delih sveta. To velja npr. za Švedsko, Italijo, Francijo, Španijo, Veliko Britanijo (kot del oz. v povezavi z Laburistično stranko). V Sloveniji so socialni demokrati sprva delovali v okviru enotne avstrijske stranke; 1896 so ustanovili Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko (JSDS), vendar je združevala večinoma le slovensko delavstvo in del inteligence; kot sekcija JSDS je bila 1902 ustanovljena Socialdemokratska stranka Dalmacije; do propada Avstro-Ogrske noben član JSDS ni bil izvoljen v deželni ali državni zbor. Kljub razcepu na komunistični in socialistični del so bili uspešnejši na volitvah v obdobju jugoslovanske kraljevine. 1945–89 pod komunistično ureditvijo ni bilo možnosti za socialdemokratsko delovanje. V samostojni slovenski državi načela socialdemokracije zagovarja Slovenska demokratska stranka.
Dostopnost