Dante Alighieri [∼ aligjêri], italijanski pesnik, *maj 1265 Firence, †14.9.1321 Ravena; plemiškega rodu; po šolanju na dominikanski šoli se je posvetil filozofskim in teološkim študijam; po poroki z Gemmo Donati sodeloval v političnem življenju rodnega mesta. Konflikt med cesarstvom in papeštvom je podžgal njegovo politično strast; 1300 je postal prior mestne države Firence; branil njeno neodvisnost pred papeževo oblastiželjnostjo; 1302 ga je papeževa stranka obsodila na smrt in izgnala iz Firenc; zadnja desetletja življenja je preživel v Parizu, Bologni in Padovi ter kot odpravnik poslov in pesnik na knežjih dvorih v Veroni in Raveni. Navdušeno je slavil Henrika VII. na njegovem rimskem pohodu, vendar je cesarjeva smrt (1313) pokopala njegove upe, da se bo vrnil v Firence in da bo Italija združena. Dante Alighieri je ustvaril italijanski knjižni jezik. Pesmi v njegovi prvi zbirki Novo življenje (La vita nuova, 1283–93; sl. 1956), ki jih je navdihnil G. Cavalcanti, predstavljajo mejnik novega pesniškega sloga (dolce stil nuovo, ‘sladki novi slog’). V nedokončani razpravi v latinščini O ljudskem jeziku (De vulgari eloquentia, 1304–08) določa razmerje med narečjem in knjižnim jezikom ter podaja smeri za ustvarjanje v ljudskem jeziku po zgledih klasične latinske poezije. V nedokončanem spisu Gostija (Convivio, 1304–07) Dante Alighieri v obliki filozofskega komentarja k napačno razlaganim kanconam enciklopedično zajema celotno filozofsko védenje svojega časa. V traktatu O monarhiji (De monarchia, 1310–15), napisanem v latinski umetniški prozi, analizira razmerje med cesarstvom in papeštvom in dokazuje nujnost krščanskega cesarstva, ki bi obvladovalo svet, in božji izvor ne le papeževe cerkvene, temveč tudi posvetne cesarske oblasti. Njegovo glavno delo, Božanska komedija (La Divina Commedia, 1307–21; sl. 1925, 1972) je največja krščanska pesnitev. Ta ep, zasnovan po zgledu VergilijeveEneide, ima korenine v latinskem srednjem veku, latinski epiki in srednjeveški filozofiji; ukvarja se z vprašanjem stanja duše po smrti; v 100 spevih v tercinah pesnik metaforično opisuje svoje potovanje skozi onostranstvo kot pot duše od nevednosti in greha prek kesanja do spoznanja in Boga, kot pot človeštva k zveličanju. Pesnitev doseže vrhunec v mistični viziji ter srečanju z Bogom; v sebi združuje zgodovino in transcendenco, časovnost in brezčasnost; predstavlja »summo« srednjega veka.
Dostopnost