kibernetika [grško kybernetes, ‘krmar’], 1. informatika:veda o krmiljenju in regulaciji zahtevnih sistemov; 1948 jo je utemeljil in poimenoval N. Wiener. Najprej se je uveljavila v tehniki (predvsem v zračnem in vesoljskem prometu), pozneje pa tudi v krmilnih in regulacijskih krogih v živi naravi (biokibernetika). V kibernetskih modelih ločimo dve vrednosti spremenljivke. Prva je želena oz. nastavljena vrednost, ki jo skušamo s kibernetskim sistemom doseči, druga pa dejanska vrednost, ki trenutno nastopa v sistemu. Spremenljivka je lahko npr. tlak v parnem kotlu, trajektorija rakete, človekova temperatura, položaj roke itd. Dejanska vrednost se navadno zaradi motenj, zakasnitev v regulacijskem sistemu ali nenadne spremembe vhodnih količin razlikuje od želene vrednosti. Razliko sistem izmeri z ustreznimi tipali in požene regulacijski postopek, ki prek ustreznih mehanizmov (npr. grelci, servomotorji) popravlja dejansko vrednost. Pri tem ves čas teži k temu, da je razlika med obema vrednostima čim manjša. Dejanska vrednost v splošnem niha okrog želene, doseže pa jo le redko in navadno le za kratek čas. Pri neugodno izbrani regulaciji ali zunanjih vplivih lahko dejanska vrednost močno zaniha in znatno odstopi od želene. Ta pojav imenujemo regulacijska katastrofa. Kibernetika se je v zadnjem času razvila v pomembno interdisciplinarno znanstveno panogo, ki se ukvarja z načinom prenašanja informacij (odpošiljanje, sprejemanje, obdelava); njeni ožji veji sta teorija informacije in semiotika. Iz tehnike in biologije je prevzela nekatere pojme in vanje vnesla nove poglede. Zdaj v rabi v avtomatiki, informacijski tehniki, lingvistiki (gramatiki, matematični logiki), medicini (posebej fiziologiji), biologiji, pedagogiki, psihologiji (kibernetična psihologija), sociologiji, ekologiji in ekonomskih znanostih (ekonomska kibernetika). K razvoju panoge so pripomogle predvsem možnosti obdelave podatkov z računalniki.
Dostopnost