makedonska književnost, po svoji razvojni poti se razlikuje od vseh drugih slovanskih književnosti, dasi sega njen začetek najdlje v zgodovino, če sprejmemo tezo, da je pismenost solunskih blagovestnikov, oblikovalcev slovanske pismenosti Cirila in Metoda, hkrati začetek makedonske književnosti. Po Rusu S. M. Kuljbakinu idr., Srbu Đ. Sp. Radojčiću in J. Deretiću idr. je čas solunskih blagovestnikov in njunih prvih učencev (večje število se jih je iz Moravske in Panonije napotilo na J; F. Grivec) skupen staroslovanskemu obdobju, ko pismenost še ni bila ločena na posamezne narodne skupine. Tudi zagovornik slovanskih pismenk, menih Hrabr, po Kuljbakinu ni zagovarjal cirilice, ampak Cirilovo glagolico (živel je v državi bolgarskih vladarjev Borisa in Simeona). Pomembno pa je, da za solunskima učiteljema in misijonarjema ni ostalo nič, ne listi ne knjige, tako da je o vsem mogoče le domnevati, ker tudi razlike med posameznimi jezikovimi okolji tistega časa niso znane. Posledica tega je tudi dejstvo, da nekatera imena in pojave v svoji literarni zgodovini obravnavajo Srbi, Bolgari in Makedonci (npr. Hrabr, Kantakuzin) ali pa Hrvati (npr. Letopis popa Dukljanina). Nobenega dvoma pa ni, da so učenci bratov iz Soluna, delujoči na makedonskem območju, začetniki makedonske pismenosti, čeprav jih Bolgari obravnavajo kot začetnike svoje. Zaradi usodne vključenosti vardarskih Slovanov, povezanih z bolgarstvom, in nato ločitve od bolgarstva, je bilo etnično ime izgubljeno. Tudi življenje teh plemen v srbski srednjeveški državi, nato pa v okviru grške države, spet Srbije in nato Turčije do ilindenske vstaje in še dlje in končno v kraljevini Jugoslaviji, je za dolga stoletja omejilo možnosti za osamosvojitev makedonskega naroda in s tem tudi razvoja makedonske književnosti. Makedonski narod je bil priznan šele 1944, makedonski jezik pa je dosegel standardizacijo šele z objavo prve normativne slovnice makedonskega jezika. Napisal jo je B. Koneski (1952), 1950 pa je pripravil tudi pravopis (soavtor Krum Tošev). Prvo zgodovino makedonske književnosti je sestavil pesnik in jezikoslovec Blaže Koneski. Izšla je v Beogradu (1961). V makedonski književnosti je zašel tudi Miroslav Ravbar v Pregledu hrvatske, srbske in makedonske književnosti (Maribor, 1958); popolnejša pa je zgodovina, ki je izšla v Zagrebu z naslovom Makedonska književnost (1988). Urednik je bil Tome Sazdov. Toda makedonska književnost – kot književnost kateregakoli naroda – je izraz vitalnih moči naroda in vztrajnih ustvarjalcev, ki so pisali dela tudi v najbolj nenaklonjenih okoliščinah že v 19. st., seveda nekontinuirano in v razl. narečnih osnovah nestandardiziranega jezika. K izbiri narečja je znatno pripomogla knjiga Krsta Misirkova O makedonskih zadevah (Za makedonckite raboti, Sofija 1903), napisana v južnomakedonskem narečju okolice Bitole in Prilepa; to narečje je osnova današnje standardne makedonščine. Prve oblikovalne spodbude so v razvoju nove makedonske književnosti prihajale iz bogate ljudske pesmi. Izdajo v knjižni obliki je omogočil jugoslovansko naravnani đakovski škof J. J. Strossmayer; delo sta pripravila brata Miladinov. Dimitar je pesmi zbral in uredil, Konstantin pa pripravil izdajo z značilnim in takrat edinim možnim naslovom – ko Makedonci svojega etničnega imena še niso priredili in utrdili na osnovi imena starogrške dežele in pozneje rimske pokrajine Makedonija – B'lgarski narodni pesni (1861 v Zagrebu). Drugi izrazitejši vzpon porajajoče se makedonske pesmi je povezan z imenom K. Racin. V Samoboru pri Zagrebu so mu levo usmerjeni prijatelji 1939 omogočili natis zbirke Beli mugri, Bela svitanja, prve moderne makedonske pesniške zbirke estetske vrednosti. Po 1944 in ustanovitvi makedonske nacionalne države znotraj Jugoslavije se je makedonska književnost začela razvijati ob vsej dolgo zadrževani ustvarjalni moči, a tudi ob vsestranski podpori celotne države. Posebej plodno je bilo lirsko pesništvo; sprva ga je utrjevala poezija Blažeta Koneskega, nato pa drame, novelistika in roman – s trilogijo S. Janevskega je napovedal že svoj veliki tekst; svojevrstni vrh v poeziji je dosegel A. Šopov. Po svojih osnovnih značilnostih se sodobna makedonska književnost v ničemer ne razlikuje od sosednjih južnoslovanskih književnosti; med posebej specifičnimi avtorji so Živko Čingo, Taško Georgievski in Goran Stefanovski.
Dostopnost