pelagijanstvo, teološka smer v starokrščanski Cerkvi, imenovana po britanskem menihu Pelagiju, ki je na prehodu 4./5. st. živel v Rimu. Zavračal je Avguštinov nauk o izvirnem grehu in učil, da lahko človek s svojimi lastnimi močmi izpolni božje zapovedi in si pridobi večno blaženost; Cerkev je 431 v Efezu njegov nauk obsodila.
Dostopnost