Cezar (Caesar), Gaj Julij Cezar, rimski državnik in vojskovodja, *13.7.100 pr. n. š. Rim, †15.3.44 prav tam (umorjen); kot Marijev nečak na strani popularov proti optimatom (Sula); vojaška služba pred Mitileno, 78 pr. n. š. v Kilikiji, 75 študij retorike na Rodosu. Po izvolitvi v kolegij pontifikov (pontifex) se je 73 vrnil v Rim in nastopil senatorsko kariero: 69 kvestor, 65 edil, 63 z nakupom glasov (ambitus) najvišji svečenik (pontifex maximus), 62 pretor. Konec 60 je sklenil t. i. triumvirat s Pompejem in Krasom in 59 postal konzul. 58–51 v Cisalpinski Galiji (s. Italija) in Narbonski Galiji (j. Francija) upravitelj dežele (prokonzul). Po osvojitvi Transalpinske Galije (Ariovist) dvakrat prestopil Ren (55 in 53) in dvakrat vdrl v Britanijo (55 in 54). 52 zatrl vstajo Galije pod Vercingetoriksom. Potem ko je senat na Pompejevo pobudo od Cezarja zahteval razpustitev njegove vojske, je 49 prekoračil Rubikon (alea iacta est), mejno reko svojih provinc, in začel državljansko vojno. V dveh mesecih je osvojil Italijo, si podjarmil Španijo in Sicilijo, pristal v Epiru in 48 premagal Pompejevo vojsko pri Farzalu. V Egiptu je 47 za kraljico ustoličil Kleopatro VII. Veliko in pri Zeli v Mali Aziji bliskovito premagal sina Mitridata VI., Farnaka iz Ponta (veni, vidi, vici). Po vrnitvi v Rim je bil proti Pompejevim privržencem in jih 46 premagal pri Tapsu (samomor Katona mlajšega). Po zmagi nad Pompejevimi sinovi v Španiji (pri Mundi) je 45 postal absolutni vladar. Vrnil se je v Rim. 45 so ga izvolili za dosmrtnega diktatorja; reorganiziral je državo, povečal število članov senata, sprejel socialne ukrepe v preskrbi z žitom in vpeljal julijanski koledar. Februarja 44 je zavrnil kraljevske časti, ki mu jih je (za poskušnjo) ponudil Mark Antonij, in si pridobil naklonjenost ljudstva. 15.3. (marčeve ide) 44 so ga pod vodstvom Bruta in Kasija umorili med senatovo sejo. Od njegovih knjižnih del so ohranjeni zapiski o galski (De bello Gallico) in državljanski vojni (De bello civili). – Prevod v slovenščino: Galska vojna (1970).