nasičenje,
1. fizika: mejno stanje ali vrednost fizikalne količine, ki jo lahko doseže v določenih okoliščinah, v nauku o barvah delež neke barve v beli svetlobi. Npr. magnetizacija v železu lahko narašča le dotlej, dokler se vsi elementarni magneti ne uredijo v smer zunanjega magnetnega polja (histereza); povečevanje magnetnega polja po dosegu nasičenja ne vodi več do večje magnetizacije. Nasičen parni tlak je tlak nad kapljevino, pri katerem je doseženo ravnovesje in kapljevina ne izhlapeva več. Nasičen tok v elektronki dosežemo, ko je anodna napetost tako visoka, da posrka vse elektrone, ki odletavajo s katode; povečanje anodne napetosti ne poveča anodnega toka.

Sorodna gesla: barva | elektronka | elementarni magneti | histereza | magnetizacija | nasičen parni tlak | nauk o barvah | prekrmiljenje | prenasičenost | rosišče | Schwarzschild, Karl | Weissove domene
2. kemija: 1) stanje raztopine, ko se v topilu ne more raztopiti nič več topljenca. 2) stanje atomov, pri katerem so najvišje elektronske lupine (lupine z osmimi elektroni) do konca zapolnjene z elektroni. To imenujemo konfiguracija žlahtnih plinov. Pri tvorbi molekul je energetsko najugodnejše tisto stanje, pri katerem se atomi najbolj približajo nasičenju. V težnji po nasičenju si atomi predajajo valenčne elektrone in tako nastane kemijska vez.

Sorodna gesla: kemijska vez | konfiguracija žlahtnih plinov | lupina


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek